(KOMENTAR) Od Marije Terezije do padca znanja

Najbrž je zgolj naključje, da smo rezultate zadnje mednarodne primerjave v znanju učencev dobili ravno v dneh, ko lahko praznujemo 250 let, odkar je pri nas postalo izobraževanje za vse otroke obvezno. Bi bila Marija Terezija, ki je 6. decembra pred četrt tisočletja uvedla splošno šolsko obveznost, zadovoljna z rezultati slovenskih otrok? Dejstvo, da smo pri matematični in naravoslovni pismenosti, kjer smo bili vedno skoraj pregovorno uspešni, še vedno nad povprečjem, pomirja, a vsekakor je razlog za skrb, da so nam tudi tu zadeve začele uhajati iz rok. Da je nekaj narobe v izobraževalnem sistemu, nas opominja že peta raziskava po vrsti, nekaj se torej dogaja na prav vseh področjih izobraževanja. Kdo bo prevzel odgovornost, najbrž nima smisla spraševati, kdo bo ukrepal in kako, pač. Nekateri simptomi so že dlje časa znani. Poplava petic v slovenskem šolstvu se pač ne odraža v rezultatih mednarodnih primerjav, delo staršev za šolo tudi ne, socialno ekonomski status družin pa kljub vsem korekturam, ki jih naj bi jih prinašal šolski prostor, še vedno igra preveliko vlogo pri uspehu otrok.

Kaj nam lahko povedo tudi drobna obrobna spoznanja iz mednarodnih primerjav, kot recimo to, da imajo naši učenci manj pouka kot njihovi vrstniki? Ali pa dejstvo, da tretjina otrok pri pouku čaka, da se drugi otroci v razredu umirijo in bo učitelj lahko začel z razlago, medtem ko jih petina poroča, da je v razredu pri vsaki uri matematike in naravoslovja prisotno moteče neustrezno vedenje drugih otrok. O tem, kako na stanje v razredu vpliva spremenjena "struktura otrok" in ali se morda odraža tudi že spremenjena starostna in izobrazbena struktura učiteljev, koliko je kriva slaba bralna ali pa računalniška pismenost, bo svoje morala povedati stroka. Če je morda na rezultate vplivalo zgolj dejstvo, da so učenci svojo prvo izkušnjo s šolo imeli večinoma od doma, kar je takrat zakrivila Janševa vlada, bomo izvedeli nekoliko težje. Leta 2019 v mednarodni primerjavi nismo sodelovali, ker se neki drugi ministrski ekipi ni zdelo vredno sodelovati v raziskavi in so enostavno zategnili pas. Najti prave vzroke za padec znanja v devetletnem obdobju bo bistveno težje, kot če bi imeli še eno primerjavo vmes.

Prav zategovanje pasu na področjih, kot so šolstvo, znanost in kultura, ki so ga bila vsa tri področja pred časom deležna, kaže tudi na sicer precej širše nerazumevanje področij, ki so vitalna za vsako družbo. Azijski tigri, ki vedno blestijo na mednarodnih primerjavah, imajo skoraj za petino višje veselje do učenja, kar ima zagotovo kaj opraviti s tem, kakšna je vrednost znanja in znanosti v družbi. Pri nas jima šele v zadnjem času spet dajemo pravi pomen, ko recimo na simbolni ravni izenačujemo državne nagrade za to področje z drugimi ali pa z zapisom najnižjega deleža javnega denarja, ki ga namenjamo za znanost in visoko šolstvo. Slednje bi si zaslužili tudi v vseh prejšnjih fazah izobraževalne vertikale. Tako lahko konkretno pokažemo, da je znanje tisto, kar prinaša blaginjo in bolj kakovostno življenje. To je ne nazadnje vedela že Marija Terezija in nenavadno bi bilo, če bi danes menili drugače.