(KOMENTAR) Znanost na stopničkah. Zakaj je ne cenimo dovolj?

Ena, dva, tri zna skorajda vsakdo našteti vsaj deset, če ne več slovenskih športnikov, pri kulturnikih bi se morda že znašli v zagati, medtem ko bi se najbolj zataknilo pri znanstvenikih in raziskovalcih. No, resnici na ljubo – najprej pometimo pred svojim pragom. Kolikokrat se v prvih minutah osrednjih poročil in na naslovnicah časopisov znajdejo športni uspehi, kolikokrat kulturni presežki, kolikokrat premikanje znanstvenih mejnikov? Pri čemer vsi ti tekmujejo z glasnimi političnimi škandali, črnokroniško "krvjo in spermo" ter vsemi novicami iz naslova "popularnega". Res je tudi, da so uspehi enih lažje merljivi in tudi bolj predstavljivi, stotinke sekunde in uvrstitve na stopničke so pač zelo stvarne, a imajo dosežki drugih običajno dolgoročno veliko večji vpliv na življenje ljudi, pa naj gre za ideje o obvladovanju bakterij, spoznanja o novih materialih ali za razdalje med zvezdami v vesolju. Ali z drugimi besedami - "znanost in razvoj sta tisto, kar omogoča, da živimo daljše, lepše in bolj kvalitetno življenje".

Ne le zaradi teh besed predsednika vlade na slavnostni prireditvi, ampak tudi zaradi dejanj se zdi, da politika vedno bolje ali pa spet razume, kam sodi znanost. Ni namreč dolgo nazaj, ko je politična elita v nekoliko drugačni konstelaciji v imenu krize zategovala pas na vseh področjih, najbolj pa, kako kratkovidno, ravno pri možganih. Danes uresničujejo dolgoletne želje in napovedi po zviševanju zneskov za raziskave in razvoj, več denarja se obeta visokemu šolstvu, tudi nagradam za znanstvene dosežke skušajo dati mesto, ki jim pripada. Večanje pomena znanstvenih dosežkov z izenačitvijo višine nagrad s Prešernovimi nagradami, ki imajo v očeh širše javnosti iz različnih razlogov veliko večjo težo, podelitev v največji dvorani najpomembnejšega kulturnega hrama … Manjka le še prenos v živo na prvem programu nacionalne televizije v elitnem osrednjem terminu in zagotovljeni bodo vsi simbolični pogoji za prepoznavnost in priznavanje pomena znanosti v družbi. A nekaj manevrskega prostora imajo tudi znanstveniki in raziskovalci sami. Predolgo so bili zaprti v svojih laboratorijih, osredotočeni izključno v svoje formule, mikroskope, raziskave in strokovne članke. Šele zadnja leta se vse bolj zavedajo, da je prav tako pomembno predstaviti znanost ljudem, ki prispevajo davkoplačevalski denar zanjo. V razmerah, ko je vse manj težav tudi s financiranjem, se lahko hitro zgodi, da se lagodno uspavajo na univerzitetnih pozicijah ali v inštitutih, se ujamejo v zanke nekritičnosti in pozabijo na preboj.

Povečati vrečo denarja za znanost je le predpogoj in nikakor edini. Prav tako je pomembno imeti v mislih, kar zdaj ugotavljajo strokovnjaki, ki so politiko snovali po osamosvojitvi – predvideti je treba, da se lahko s spremembo oblasti lomasti po sistemskih rešitvah, brez utemeljevanja, brez argumentov, le v luči politične diferenciacije. Znanstveniki morajo opraviti svoje, politika pa poleg denarja zagotoviti varovalke, da se to ne zgodi. Ne drži namreč nedavna "domislica", da narod ne obstaja brez elite, amorfna gmota ljudi smo predvsem brez šolnikov, kulturnikov in znanstvenikov.