Matija Stepišnik
Primer Prešiček, ki naj bi ga premier Šarec po vrnitvi iz Davosa z odločitvijo o ministrovi usodi presekal jutri dopoldan, nocoj mu je član vlade iz kvote SD zadevo še malo "olajšal" s ponujenim odstopom, je eksplodiral v številne smeri. Ker zgodba vsebuje celo smrtni izid, tragedijo enega od uslužbencev ministrstva za kulturo, je še zaostril veliko vprašanj, ki v pomembni meri presegajo vprašanja golih političnih razmerij, prevzemanja odgovornosti in siceršnje obče politične higiene v teh krajih. A vendarle s tem začnimo, s temeljnimi standardi in profilom človeka, ki prevzame eno od ključnih izvršnih funkcij v državi. Oblast postavi pod mikroskop osebnost sicer, jo pokaže v vsej veličini/majhnosti.
In četudi ni ne malo in ne nepomembnih glasov v kulturi, ki so te dni opozarjali, da je kulturni minister skušal pospraviti marsikaj, kar se je v zapostavljenem resorju nabralo od predhodnikov, ne moremo mimo tega, da je njegova garnitura očitno položaj na vrhu resorja vzela kot cilj sam po sebi in ne kot orodje, sredstvo, s katerim bi upravljal javne zadeve in delali politiko.
Trening moraliziranja, sploh pri tistih, ki bi sicer morali najprej pomesti pred svojim pragom, a raje mečejo kamenje, je v teh krajih ukoreninjena disciplina, a fevdalno-plenilski princip, padec v Kermaunerjev trikotnik oblast-last-slast je pri Prešičku tisto, kar ga tudi onkraj nasprotujočih si pričevanj, pisem (ne)podpore, govoric o razmerah in (ne)odnosih na kulturnem ministrstvu diskvalificira kot verodostojnega liderja, politika. Slabi dnevi so za Socialnimi demokrati, ki Prešička (še) branijo, istočasno pa je na zatožni klopi na sodišču zaradi afere dodatki tudi Metka Tekavčič, dolgo njihova vplivna članica (iz ozadja). Ekscesi, ki se lepijo na stranko, katere del je dolgo po tihem "sponzoriral" tudi razrast spornih medijskih portalov, so nekaj, s čimer SD v samorefleksiji nikoli ni bil sposoben obračunati in potegniti ostrih konsekvenc. Tudi prepuščanje usode ministra premieru Šarcu, ki bo lahko še bildal svojo voditeljsko odločnost, je simptom razmer v stranki z močnim in vplivnim interesnih omrežjem, ki s svojimi pričakovanji pritiska na vodstvo in ključne ljudi. Pozna, sinočnja ponudba odstopa, ki jo je prek medijev Šarcu poslal Prešiček, je dejansko le kozmetični manever; kdor želi prevzeti odgovornosti, odstopi. Preprosto, brezpogojno.
Padec v Kermaunerjev trikotnik oblast-last-slast je pri Prešičku tisto, kar ga tudi onkraj nasprotujočih si pričevanj, pisem (ne)podpore, govoric o razmerah in (ne)odnosih na kulturnem ministrstvu diskvalificira kot verodostojnega liderja, politika.
