Vanessa Čokl
Potihoma so prišli velikonočni prazniki v prehitri čas. Kakor da nam želijo pomagati ugledati upočasnitev, ko tolikokrat samo trajamo. Praznična prekinitev, da se spomnimo, kako dobro in prav je biti razpoložljiv. Služiti drug drugemu - saj nihče ne more čisto sam, ne? - človeško, ne gospodovati niti sužnjiti, v to smer gredo nagovori tukajšnjih škofov letos drug za drugim, smer pa, ve se, daje tudi papež. Tisti, ki je pred šestimi leti iz nerazkošnih okoliščin prišel v Rim z ubogimi, nepožrešnimi v programu. Zato da prizemlji Cerkev in svet. Ni tukaj prostor ne čas ocenjevati, koliko mu uspeva, dobo tega pontifeksa šele bomo tehtali. Za to gre, da ni slabo, da smo v času bolj tihe, ponižnejše Cerkve, pa s tem ne nebogljene. Pomislite samo, kako je, koledarsko v začetku velikonočnega tedna, zedinjal ponedeljkov večer, ko sta ogenj in dim v Parizu pred našimi nejevernimi očmi nepojmljivo požirala takšno nepremagljivost, kakor je za večnost sezidana katedrala. Nič ni večno, vse je večno.
Tišja je tukajšnja Katoliška cerkev po decibelov polnem prejšnjem desetletju, ko je v Mariboru zgrmela v finančni prepad in si popacala ugled, do roba in čez najedla zaupanje. Ni slabo, če po novem malo bolj misli samo sebe, svoj prostor, svojstvo. Škof Stanislav Lipovšek - ni nepomembno, da zelo dobro pozna mariborski cerkveni kontekst - trdi, da je tako. Da Cerkev tukaj ima smer, da ve, kaj jo mora določati, kaj jo bo ohranilo.
Popihalo bo kmalu malo v to navidez zatišje. Ljubljana pričakuje novega papeževega diplomata. Prejšnji, ki ga je Sveti sedež kar pozabil v Sloveniji, je prispeval, potem ko je moral po navodilih Vatikana odrezati nekaj (mariborsko) kontaminiranih škofov, k nekratkemu seznamu novih najvišjih cerkvenih mož - ne vsakič najbolj maksimalnih - na zdaj že več kot desetletje povečanem slovenskem zemljevidu škofij, razparceliranem na več manjših enot, da bi bile, to je bila ideja, bolj pri stvari. Celje mora, zaradi starostne zareze v zaključevanju škofovskih služb, dobiti novega škofa, kmalu še Novo mesto. Kam bo papež gledal, kaj bo skadrovano, ni nepomembno. Mariborska cerkev je še naprej v stečaju, kmalu se bo iztekel embargo bank na vračilo prenapihnjenih kreditov, ki so jo pokopali. Danes niso šestdeseta, sedemdeseta, ko je v Cerkvi vse brbotalo, od kadrov, vernikov, sredstev ... Župnije se praznijo, cerkve so polne za največje (družinske) praznike. Neglasno pa se kakšna puščava kljub vsemu napije vode. A bo še dela z (o)čiščenjem in pomlajanjem.
In da se ne bi vse praznično razrahljalo. Država ima tudi dolg, najbolj kričeče je sprenevedanje okrog financiranja (enega in istega) javnega programa zasebnih šol. Briskira se ustavno sodišče, da šolska politika še v eni vladi več ideologizira in riše hudiča, kako bo skoraj nič zasebnih šol v Sloveniji 21. stoletja požrlo državne. In na ta način seveda diskriminira. Že leta!
