Do poteze največje opozicijske stranke so zadržani v SD, SAB in Levici, označili so jo kot potisk orožja v roke koalicije. V nadaljevanju bodo namreč v parlamentarni proceduri tudi pomembni zakonodajni predlogi, ki jih želijo zaustaviti. Predsednik LMŠ Marjan Šarec pa je danes početje stranke, ki je neprvič impulzivno zakorakala pred ostale stranke nekdaj Koalicije ustavnega loka, utemeljil: "Obstrukcija ne pomeni, da bomo sedeli doma, temveč se jo napove na vsaki seji posebej. Kjer bomo s svojimi glasovi imeli možnost preprečiti škodo, bomo glasovali. Lažne demokracije pa ne bomo podpirali." Poudaril je, da je obstrukcija opozicijsko orodje, opredeljeno tudi v državnozborskem poslovniku.
Kaj o obstrukciji pravi poslovnik DZ
Poslovnik državnega zbora akta obstrukcije ne omenja neposredno, vendar pa v prvem odstavku 65. člena določa, da vodja poslanske skupine lahko napove odsotnost vseh članov poslanske skupine pri obravnavi posamezne točke dnevnega reda, pri čemer mora navesti razloge za tako odsotnost. Odsotnost zaradi napovedane in obrazložene odsotnosti vseh članov poslanske skupine, katere član je poslanec, se šteje kot opravičena odsotnost poslanca, določa drugi odstavek 95. člena poslovnika državnega zbora.
Opozicija je za resne akcije prešibka
Kako smotrna je obstrukcija dela državnega zbora (DZ), sploh ko je neusklajena s preostalimi partnerji iz opozicije, smo vprašali dr. Draga Zajca, politologa z ljubljanske fakultete za družbene vede. "V tem primeru je to škodljivo in kontraproduktivno dejanje, za to stranko in celotno opozicijo. Ne vidim, zakaj bi bilo pametno ali koristno. Druge opozicjiske stranke ne bodo obstruirale, ampak bodo na tekočem z dogajanjem, izražale proti argumente in svoja mnenja. Kar pa je v parlamentarnem sistemu veliko bolj pametno," je ocenil Zajc. Po njegovem gre pri tokratni obstrukciji za dejanje, ki nakazuje željo po predčasnih volitvah: "Prav gotovo pa do tega ne bo prišlo, časi so namreč preveč zahtevni, da bi kakšne bolj odgovorne stranke imele željo po prevzemanju odgovornih nalog, prevzemu vlade."
Na pomislek, v katerih situacijah je smiselno, da opozicija enotno uporabi akt obstrukcije, je Zajc odvrnil, da v povsem izrednih, ekstremnih primerih: "Na vsak način pa smo zdaj v situaciji, ko lahko koalicijska stran doseže 45 glasov in ne more zamenjati predsednika DZ, opozicijska pa jih ima skoraj toliko. In v tej poziciji opozicija enostavno nima toliko moči in glasov, da bi lahko storila kakršnokoli resno akcijo." Oteževalna okoliščina je, še pravi sogovornik, da imamo v parlamentu devet strank in je rešitve, ko pride do pat pozicije, zelo težko iskati.
Nadalje Zajc razmišlja, da bi lahko bila obstrukcija parlamentarnega dela pred začetkom ali pa med predsedovanjem Slovenije Svetu Evropske unije moteča, vendar: "Tudi ko so predsedovale neke druge države, so se tam dogajali pretresi, tudi menjave vlade. To ni prognoza, tega niti ne želim, bi pa bilo za državo dobro, da bi imela močnejšo vlado."
Brez enotnosti, brez velikega učinka
Dr. Pavel Gantar, nekdanji predsednik DZ iz vrst Zaresa medtem ocenjuje, da je delna obstrukcija LMŠ na nek način razumljiva glede na to, da v DZ nikakor ne pride do prerazporeditve mest v delovnih telesih. "Mislim, da ta poteza ne bo prinesla učinka, če bo ravnanje LMŠ individualno in se tega ne bo lotila celotna leva opozicija. Tu se žal spet kaže pomanjkanje skupnega delovanja, strategije in pristopa strank. Ker gre le za akcijo LMŠ, bo njen učinek malo pomemben."
Na vprašanje, kako bi potencialna obstrukcija celotne leve opozicije z izjemo DeSUS vplivala na sklepčnost na sejah delovnih teles, Gantar odgovarja, da to verjetno ne bi imelo vpliva na delo večine parlamentarnih odborov in komisij, torej tistih, ki so v posesti koalicije, razen morda na tiste, kjer ima že načelno glavno vlogo opozicija, denimo komisijo za nadzor javnih financ ali komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb.
"Tam bi z obstrukcijo verjetno onemogočili delo teh komisij, ki pa so sicer pomembno orodje opozicije za nadzor vlade. Opozicija bi se z obstrukcijo na ta način odpovedala še tistim redkim instrumentom, ki jih ima. Vedeti pa je treba, da opozicija v omenjenih komisijah niti nima prave prevlade, saj tako SNS kot tudi DeSUS, ki nista stranki vladne koalicije, glasujeta tako kot koalicija," pojasnjuje Gantar in dodaja, da glavni problem predstavlja neenakomerna razdelitev sedežev v delovnih telesih, ki da omogoča nepravično prevlado koalicije nad opozicijo.
Funkcionalnost DZ pa po njegovih besedah ni pod vprašajem, dokler je koalicija SDS, NSi in SMC sposobna zbrati 46 glasov. Ob podpori SNS, DeSUS in poslancev manjšin lahko koalicija zbere 47 glasov, kar je dovolj za razrešitev predsednika DZ iz vrst nepovezanih poslancev Igorja Zorčiča, vendar ob predpostavki, da poslanci omenjenih strank ne manjkajo na tajnem glasovanju, dodaja Gantar.