(LIMONADA) Poslušal sem čudaški novi Abbin album. In želim si, da ne bi

Najraje bi si usta opral z milnico in se ulegel v koprive, a ... želim si, da bi ostali samo pri dveh komadih. Poslušal sem Voyage, nadpompozno napovedan poslovilni album legendarne Abbe, in zdaj se počutim, kot da hlinim orgazem. Ne, daleč od tega, da bi bil res slab, je pa povprečen in zgodovinsko pomembna zasedba si mlahavega konca na zasluži. Dolga leta je Benny poudarjal, da je eden od razlogov, zakaj se famozna švedsko-norveška zasedba noče vrniti, ta, da ne želijo zveneti kot Abba, ki poskuša posnemati Abbo. Zgodilo se je seveda točno to, kljub vnaprejšnjemu opravičilu, da gre za trendovsko slepe skladbe, ki jih trenutno dogajanje na lestvicah ne zanima, in da naj po štiridesetih letih ne pričakujemo iste Abbe.

Začnimo s pozitivnim. To, da se je Abba blagovolila vrniti, je blagoslov, presežek in čarovnija samo po sebi. Ocenjevati njihov nov album leta 2021 je privilegij. Obrnili so milijarde evrov, ne bi jim bilo treba migniti s prstom, a so poslušalcem vendarle podarili deset skladb. Hvala! Vseh deset je povsem poslušljivih in izvirno abbastih. Agnetha in Frida tudi v svojih sedemdesetih zvenita čudovito. Njuna glasova sta pridobila toplino, milino in včasih ju je nemogoče ločiti. Zlila sta se v eno. Abba še vedno zna ustvariti grenkosladko skladbo, ki je polna veselja in otožnosti hkrati. Pripovedujejo zgodbe iz življenj resničnih ljudi, dasiravno so z besedili tokrat komplicirali preveč. Presežka sta zagotovo njihova uradna vrnitvena skladba I Still Have Faith in You, ki je posvečena skupni, vzponov in padcev polni zgodbi četverice, in Don't Shut Me Down, eden najboljših Abbinih komadov vseh časov. Ima vse. Disko, čustva, mravljince, nalezljiv ritem, šlagerske preobrate. Vrhunsko! Potem pa gre precej navzdol. Slišimo Little Things, eno najbolj čudaških božičnih skladb. Ponazarja popolno božično jutro. Skromna in prisrčno preprosta pesmica o tem, kako se otroci igrajo z igračami, nato pa vmes uleti nekaj pornografskih elementov o paru, ki leži v postelji. Ona opazuje njegov poredni pogled, on ji ponuja pladenj z zajtrkom, a v zameno za plačilo. Omenjajo tudi vesele zvoke. Očitno je mamica za zajtrk dobila klobaso. Na koncu se oglasi še otroški zborček.

Najbolj zanič komad z Voyagea je I Can Be That Woman. Če prezrem šovinisitčno dejstvo, da se v večini skladb ženska kesa in opravičuje, ker je zavozila zadevo, ta sodu izbije dno. Na začetku skladbe ona opazuje njega, ki leži na kavču s Tammy. Ta jo nato žalostno pogleda v oči. Šele kasneje izvemo, da je Tammy pes. To je zgodba o ohlajeni zvezi, v kateri najbolj trpi pes. On jezno brcne stol, psica pa medtem prestrašeno liže konice njenih prstov. Želim si, da bi imel psa ali razpadajoč zakon, da bi ta komad bolj začutil.

Tretji najboljši komad z Voyagea je Keep an Eye on Dan, a so markantno potencialno uspešnico v duhu hladnega elektropopa iz 80-ih uničili z besedilom o ločenem skrbništvu dveh bivših zakoncev. Ona pripelje Dana k bivšemu možu v varstvo in najavi, da ga bo pobrala v nedeljo. Doda še, naj pazi na Dana, saj lahko hitro postane problematičen. Zelo Voulez-Vous. Sklepam, da je tokrat Dan sin, ne pes. Just a Notion je star, a neobjavljen komad iz 70-ih. Ta plehki bugivugi bi lahko tudi mirno pustili v predalu. Presenečenje je When You Danced with Me v duhu irske narodne glasbe. Abba nas popelje v mestece Killkeny, kjer kmetica čaka svojo staro simpatijo. On se je odselil v mesto, zdaj pa se vrača le zaradi sejma. Ali vendarle nje? Pogreša čase, ko je plesal z njo. Lepa skladba, če obožujete Abbo in hkrati Riverdance. No Doubt About It je Abbin retro plesni kliše. Skladba Bumblebee, Čmrlj, čisto zares poje o žuželkah. V ozadju se stopnjuje nekakšen bolero, ona pa opazuje čmrlje na vrtu in se sprašuje, kako lahko te male kosmate kepice sploh letijo in kako dolgo še bodo. Na silo narejen komad o podnebnih spremembah. Voyage sklene himnična Ode to Freedom, Oda svobodi. Valček. Besedilo, ki je skoraj rebus in svečano ubrano petje o tem, kako je nemogoče napisati odo svobodi, ki bi jo lahko vsi peli. Čudaško, a se naježiš. Mlačen (kot kaže) poslovilni album zagotovo ne bo negativno zaznamoval veličastne kariere četverice. Skladbe so še vedno boljše od večine novodobnega radijskega pofla, a morda smo, razvajeni z megahiti iz 70-ih, pričakovali preveč. Hvaležnost za vse, kar so Agnetha, Frida, Benny in Björn naredili za nas, ostaja neskončna in večna.