"Petek, 7. junija 2019, ob 8.55, lučaj od vhoda v Justus Lipsius na Rue Froissart 108, ki je pičlih deset minut hoje oddaljen od hotela NH Brussels EU Berlaymont. Čez eno uro bo pričela tiktakati moja najtežja huda ura razosebljanja, ki je bila naravnana že pred štirinajstimi meseci, toda pojdimo na začetek zgodbe o metaforični justifikaciji nekega slovenskega jurista, da bo mlajšim kandidatom lažje pri podobnih evropskih ali mednarodnih avanturah," začne na pravnem portalu Ius Info kolumno, svojo resnico, tako je napisal, o na koncu neuspešni kandidaturi za sodnika Splošnega sodišča EU - izvolil ga je državni zbor, naprej ni šlo -, strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha, nekdanji minister, profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet. Po molku zadnjih dni poziva bralstvo, naj samo presodi, kdo ima prav in kje se je zalomilo, "ali sem osmoljenec, poraženec, luzer, nesposobnež in častihlepen ambicioznež ali nemara žrtev premišljene podlosti". Postopek v Bruslju, pred tako imenovanim (sedemčlanskim) Odborom 255 iz nekdanjih luksemburških sodnikov in drugih pravnikov, imenuje eksekucija.
Takole piše med drugim. "V sredo, 29. maja, popoldne sem od Generalnega sekretariata prejel formalni dopis v francoščini, v katerem so me pozvali, naj komentiram priložene anonimne sramotitve, ki so bile odposlane z elektronskega naslova Wilhelma Krolla (zarotniki so si prilastili nemškega klasičnega filologa, ki se je leta 1869 rodil v kraju z obetavnim imenom Frankenstein!), napisane v borni angleščini in podpisane z Group of EU citizens. Bil sem tako zaprepaden, da sem anonimko natisnil in jo brez besed odnesel iz svojega domačega kabineta v spodnje nadstropje k ženi, zaprepadeno bled kot stena, rekoč, "to je konec". Anonimnež(i) mi med drugim očita(jo), da ne izpolnjujem kriterijev osebne integritete, ker naj bi bil med predstavitvijo v predsedniški palači lagal o svoji nekdanji in sedanji politični pripadnosti, kakor tudi o gospodarskih in predavateljskih izkušnjah v povezavi s področji Splošnega sodišča. Vrstijo se obtožbe o mojih "radikalnih" izjavah zoper Republiko Hrvaško, kar naj bi povzročilo številne konflikte med menoj in Hrvati, ki so zaposleni na Splošnem sodišču, za nameček pa naj ne bi Hrvaška spoštovala nobene sodbe, pri kateri bi sodeloval tudi jaz. Ljubeč dopis sklene(jo) s stavkom, da nisem primeren kandidat za sodnika na Splošnem sodišču EU, “kljub dejstvu, da sem bil leta 2017 poročna priča dr. Marku Ilešiču, sodniku na Sodišču EU”. Kaj lepšega si človek lahko še želi pred usodnim zaslišanjem?!"
"Poznavalci menijo, da je najverjetnejši avtor teh klevet in laži bodisi nekdo, ki si strašansko, tudi prek trupel, želi evropske sodniške službe, bodisi moj zagrizeni sovražnik ali pa varnostno-obveščevalna služba alias politiki onkraj Dragonje, Mure in Kolpe," piše. In da "ne gre zgolj za nekakšen poniglav pamflet in skrajno nečastno potezo, marveč za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali sramotitve Republike Slovenije, zato upam, da so pristojni organi zavihali rokave in so že na sledi storilcu, da bo pravica premagala krivico".
"Ko sem torej tistega 7. junija dopoldne vstopil v omenjeno stavbo, me je prvo zbegala povsem neobičajna polurna zamuda, ker naj bi se morali člani Odbora 255 še “o nečem” posvetovati, predvidevam, da o moji kontaminiranosti zaradi anonimne gnojnice. Ko sem bil naposled priveden v nespodobno predimenzionirano konferenčno dvorano Anne Lindh, me je pričakalo šest mrkih obrazov odbornikov (predsednik nemškega ustavnega sodišča je žal manjkal), dva strokovna sodelavca in prevajalska služba izza zastekljenega balkona. Počutil sem se kot obdolženec ali že kar obsojenec, da ne rečem piece of shit, namesto da bi bil deležen vsaj osnovne prijazne naklonjenosti, ne nazadnje kot uradni kandidat Republike Slovenije. Posadili so me za velikansko mizo v obliki podkve, ki mi ni prinesla sreče. Ne bom se spuščal v podrobnosti enournega zaslišanja, nasičenega z raznovrstnimi strokovnimi temami in dlakocepskimi vprašanji, lahko pa z mirno vestjo priznam, da sem imel zaradi anonimnega udarca in (posledično?) ponižujočega obravnavanja slab občutek ... Navzlic grenkemu priokusu bi si z vso odgovornostjo prisodil oceno 7 (dobro), v skrajnem primeru pa zagotovo 6 (zadostno), nikakor pa ne bi smel “pasti”, ker ne bi smelo iti za preizkus znanja, marveč za spodoben intervju. Odbor se je odločil drugače." Pravnega sredstava proti temu nima, napiše. Doda, tako je napisal, retorično vprašanje: "Ali bo predstavnik Republike Slovenije dovolj pogumen, da bo izpostavil sumljive okoliščine, ki se porajajo glede mojega zaslišanja ter samega delovanja odbora, da bi prispeval k pozitivnemu preobratu klavrne prakse?
Na ta vprašanja že odgovarja objava novega razpisa ..."
