Mediacija se začne že v peskovniku

Prejšnji teden se je zaključil 23 let trajajoči primer Šilih. Zaradi smrti sina, 20-letnega Gregorja, v slovenjegraški bolnišnici leta 1993 sta zakonca

Franja

in

Ivan Šilih

bojevala dolgo sodno bitko. Ki pa je bila po dveh desetletjih znova na začetku. A v zadevo se je vmešala država, pravosodni minister

Goran Klemenčič

je predlagal mediacijo, da bi končali to kalvarijo. In res se je končalo s podpisom sodne poravnave, v kateri se je država opravičila Šilihom zaradi kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva in trajanja postopka v tem primeru. Dogovorjena je tudi denarna odškodnina, ki jo bo zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov plačala država. Po neuradnih podatkih je znesek odškodnine in povračila sodnih stroškov okoli 300 tisoč evrov. Slovenjgraška bolnišnica je obžalovala, da je do smrti fanta prišlo ob prejemu medicinske pomoči, in družini izrekla sožalje. V poravnavi pa je tudi zaveza države, da sprejme vse potrebne ukrepe za vzpostavitev sistemske rešitve, s katero bo zagotovljeno učinkovito, neodvisno in nepristransko ugotavljanje vzrokov in odgovornosti za smrt posameznika, ki je prejemnik medicinske pomoči v Sloveniji. Ta projekt naj bi nosil ime Šilih.
Mediacijo je v primeru Šilih vodil koprski odvetnik

Janez Starman

.

Minister Klemenčič je ob podpisu poravnave poudaril, da je bila ta mediacija še toliko bolj pomembna, ker sta za mizo sedla zakonca Šilih, ki sta izgubila zaupanje v pravno državo. Kaj to dejstvo pomeni za mediacijo?

"Zagotovo je to bila najtežja mediacija, kar sem jih imel do sedaj. Zato ker je bilo potrebno še dodatno tveganje oziroma izpostavljanje. Vsak mediator, ki svoje delo opravlja na pravi način, mora biti najprej osebno zelo zrel, mora biti kompetenten, samozavesten in ne sme ga biti strah tvegati s tem, da se izpostavi in ljudem zelo realno pove, kako stvari stojijo. In to na način, da ne izgubi njihovega zaupanja, da ne vstanejo in odidejo, ampak tako, da razumejo, da jim to pove zato, da naredijo nato korak naprej. To ne velja le za primer Šilih, to velja za vse primere. Lahko pa s tem tvegaš, da nekdo v tej tvoji drži, v tvojem nastopu vidi prezahtevno nalogo, ki ga čaka. Mediacija zahteva veliko truda od vseh udeležencev in zelo veliko voljo, da sprejemajo odločitve, ki niso skladne s tem, kar sami pri sebi trdno verjamejo, da je tisto edino, kar je prav."

To označuje prav zadevo Šilih. Šilihova sta se ves čas zavzemala, da bi dokazala odgovornost bolnišnice. Tega zdaj nista dosegla, a kot smo slišali, sta s poravnavo zadovoljna.

"In ravno to je tisti veliki korak, ki sta ga naredila. Da lahko sprejmeta zaključek te njune borbe, dokazovanja, iskanja odgovornosti, da se sprijaznita, da tega cilja ne bosta nikoli dosegla. Da odgovora na vprašanje, kdo - in ali sploh kdo - je odgovoren za smrt njunega sina, ne bo nikoli. In to je bila tista ključna prelomnica v tem postopku mediacije, ko sta si pri sebi dejansko iskreno želela zaključiti zadevo, ne glede na to, da ne bosta dobila tega odgovora."

Prvič je bilo, da se je v zadevo vmešala država, četudi ni bila stranka v postopku.

"Drži."

Koliko je prav to dejstvo, prav ta poteza pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, vplivalo na zaključek te dolgotrajne pravne bitke?

"Zagotovo je bila že od pobude dalje vloga ministra za pravosodje v imenu celotne vlade oziroma Republike Slovenije aktivna. Z željo, da se ta zadeva poskuša rešiti na drugačen način. Prav aktivna vključitev države je dodala neki nov element, kateremu so tako Šilihova kot slovenjegraška bolnišnica prisluhnili. Ker če ne bi, bi se po mojem še dalje vrteli v krogu istih argumentov, ki so bili v 23 letih že neštetokrat interpretirani in razsojeni. In po tolikem času so bili spet v fazi, kot bi se prvič srečali. Glede na scenarij teh 23 let bi zadeva lahko trajala še 23 let. Tudi to je bil moment, ki so se ga vsi zavedali, in tudi ta čas, ki je pretekel, je bil element, ki je delal v smeri neke končne rešitve.

Temelja iskrenost, zaupanje

Kako ste vi postali mediator v tej zadevi, kako se mediator sploh izbere?

"Za mediacije, ki so pridružene sodišču, imamo listo mediatorjev. Tako listo imamo tudi pri Društvu mediatorjev Slovenije in pri drugih organizacijah, ki ponujajo mediacije. Pri izbiri mediatorja je nekoliko drugače kot pri določitvi sodnikov, ne gre za vrstni red, saj mediator deluje na podlagi soglasja vseh strank. Tako kasneje ni nikoli očitka, da je mediator pristranski. Mora pa mediator v celoti razkriti, če bi imel kakršnokoli povezavo s katero od strank, kakršenkoli pomislek ali pa morebiti celo osebni predsodek. Mediacija tako resnično funkcionira na zelo zdravih temeljih, iskrenosti, ki se mora ohranjati in na neki način vzdrževati, na zaupanju, ki obstaja od prvega do zadnjega trenutka. Predlog, da bi jaz vodil mediacijo, je dala vlada oziroma minister. Osebno se poznava, kot tudi z odvetnikoma obeh strani v sporu. Vedo, da če se vključim v neko zadevo, ne bo balasta, da bomo delali korektno, skušali pripeljati zadevo do konca. Da bom vložil vse svoje znanje in energijo s tem končnim ciljem. Seveda pa ni vse v mojih rokah."

Ste primer Šilih poznali prej, ste vedeli, za kaj gre?

"Ne. Vedel sem o zadevi, kar se je poročalo v javnosti. Za mediatorja je to morda celo boljše. Tako lahko skozi srečanja, stike, ki smo jih imeli, po predhodni vzpostavitvi nekega odnosa, vpleteni sami povedo tisto, za kar štejejo, da je pomembno. Ne pa, da si jaz kot pravnik ustvarim neko videnje zadeve. Kot pravnik poznam in vem, za kaj gre, vem, v čem je predmet spora. Ampak to je v mediaciji povsem nepomembno. V poravnavi, ki smo jo predstavili, je veliko vsebine popolnoma nepravne. Da se država opraviči, tega na sodišču Šilihova ne bi mogla nikoli doseči, niti obžalovanja in sožalja slovenjgraške bolnišnice. Tega na sodišču niti ne moreš zahtevati. In tudi projekta Šilih ne more biti v nobeni sodbi sodišča."

V bistvu je bila pravno zgolj dosežena odškodnina.

"Točno tako. Edino, kar je vezano izključno na predmet postopka, je odškodnina, pa še ta ni bila vezana na bolnišnico niti na bolečine zaradi izgube sina, ampak na to, da je bila zadeva 23 let postopkovno vodena, evropsko sodišče za človekove pravice je tudi ugotovilo kršitev človekovih pravic."

Povedali ste, da je bilo 15 srečanj. Je to veliko, malo?

"Petnajst srečanj je po moji oceni za tako zadevo malo. Bilo pa je intenzivno, vse to smo opravili v treh mesecih. Resnično smo se vsi potrudili, da smo ohranjali zaupanje, ki smo ga vzpostavili, in zagon, ki ga je država s svojo aktivno vlogo dala. Ocenil sem, da je pomemben element tudi to, da sem proaktiven. Da sem na neki način ves čas narekoval ritem. Mediator namreč ni nekdo, ki samo posluša in skuša razumeti, ampak mora biti usmerjevalec in celo tista gonilna sila, ki ljudi na neki način postavlja pred potrebo, da sprejemajo neke odločitve in naslednji korak."

Je bilo kaj hude krvi, trenutkov, ko se vam je zdelo, da ne boste uspeli?

"Vseskozi je bilo v zraku. Kljub temu da smo delali, je imela država svoja stališča glede višine odškodnine, Tudi Šilihova sta imela svoja stališča glede tega vprašanja zelo jasna in trdna. Tudi o tem, kako se bo to predstavilo javnosti in kaj bo povzročila taka aktivna udeležba države, smo veliko razpravljali. Vedno je obstajala možnost, da zadeva v nekem trenutku pade. Komunikacija pa je bila zmeraj zelo kulturna, na visokem nivoju, nikoli ni bilo občutka, da bi nekdo imel figo v žepu, se neiskreno udeleževal teh srečanj."

Brez javnosti, ker je to potrebno

Mediacija ni več mlad inštitut, pa vendar v javnosti ni kaj dosti govora o tem.

"Mediacija se v Sloveniji razvija od leta 2001. V letih 2008 in 2009 pa so bili spisani zakon o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah, nato pa še zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, po katerem se prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem nalaga, da obvezno sprejmejo in uveljavijo program alternativnega reševanja sporov.

Ampak govora o javno odmevnih mediacijah do sedaj ni bilo kaj dosti.

"Bilo je nekaj primerov. Na primer uspešen dogovor občine in krajanov glede odlagališča odpadkov pred leti. Je pa mediacija postopek, ki je odmaknjen od javnosti, ker je to potrebno. Imamo pa pomembne primere mediacij, vezanih na družinska razmerja, ki so še posebno občutljiva. Statistika na sodiščih kaže, da je mediacija uspešna v več kot 60 odstotkih primerov. Če me vprašate, zakaj se to bolj ne izpostavlja, nimam odgovora. Po mojem tudi zato, ker je med ostalimi udeleženci pravosodja - tožilci, sodniki, odvetniki, pravobranilci - mediacija šteta kot nekaj, kar ni pravi pravni boj. Mediacija ima v primerjavi s sodnim postopkom popolnoma drugačno filozofijo. Ni konkurenca sodnim postopkom, ampak je nadgradnja družbenih odnosov, ki se lahko rešujejo tudi brez sodišča.“

Na sodišču je vedno nekdo poraženec ...

"Točno tako, ena stran ali pa kar obe. V mediaciji pa ni poražencev, saj stranke sodelujejo pri oblikovanju odločitve. Poravnava je plod usklajevanja interesov, ki jo na koncu potrdi sodnik in ji doda isto moč, kot jo ima sodba. Ampak v nekaterih zadevah, to pa je tudi treba poudariti, je treba presekati in razsoditi.

Kdo je lahko mediator, kakšni so pogoji?

"V Sloveniji je tako, da nimamo nekega licenciranja. Pogoj po zakonu in pravilniku je, da opraviš osnovno usposabljanje, ki traja najmanj 40 ur, in zaključni izpit po določenem programu, ki ga izvajajo za to usposobljene organizacije. To izobraževanje vključuje tudi praktični del, simulacijo mediacije. Potem je treba sodelovati v mediacijah kot somediator in izpolnjevati druge pogoje ter seveda moraš dobiti možnost in priložnost, da dejansko začneš voditi mediacije."

Kaj pa osebnostne lastnosti? Je lahko vsakdo mediator?

"Marsikdo se lahko tega nauči. Moje mnenje pa je, da to ne more biti vsak. Treba je biti dovolj samokritičen. Predvsem pa mediatorja ne sme biti strah izpostaviti se. Sam velikokrat uporabljam osebne izkušnje. Na primer: veliko ljudi, ki pridejo k meni, občuti kot veliko krivico, da so starši enemu do otrok naklonili več kot drugemu. Enemu hišo, drugemu njivo. To enačijo s tem, da so starši imeli tistega s hišo raje. Nagnjeni smo namreč k temu, da materialne dobrine mešamo z nematerialnimi, vrednotami. A ko se denar povezuje z ljubeznijo, si na zelo spolzkem terenu. Velikokrat povem, da imam štiri otroke, vse imam rad, ne morem pa reči, da imam vse enako rad. Rad jih imam na različen način, ker je vsak drugačen. Zato ne moreš vseh v enaki situaciji popolnoma enako obravnavati. To so sicer intimne stvari, a jih deliš z ljudmi, ki jih sploh ne poznaš, če jim želiš predstaviti situacijo. Naj povem, da se otroci že kot majhni, ko sedijo v peskovniku, gredo mediacijo.“

Dokler si ne skočijo v lase …

"Potem pa vlogo mediatorja prevzameta mati ali oče in skušata rešiti spor. In to je to."