Matija Stepišnik
Odločitev Dejana Židana, da se poslovi z mesta predsednika SD, za poznavalce političnih ospredij in ozadij ni presenečenje. SD je uspelo rezultat premisleka (ožjega vodstva), ki ni trajal kratek čas, uspešno skrivati do tik pred zdajci, ko bi Židan objavil potezo, a se je dlje časa vedelo, da stranka preigrava različne možnosti, tudi okoli vprašanja liderstva. Židanov mandat ni bil spektakularen ne v eno ne v drugo smer, bil je obdobje predvidljivo-povprečne stabilnosti, ki je SD limitiralo, na za koga sicer solidnih deset odstotkov, a bistveno dlje od tega - več volilnih rezultatov in projekcij to kaže - s prebojem ni in ne bi uspel. Imidža večkratnega ministra za kmetijstvo ni prebil niti za mikrofonom šefa DZ, ki je ponujal bistveno več političnega potenciala.
Časovnico s častnim izhodom za Židana so najbrž skrajšali scenariji, ki se zadnje tedne spet bolj intenzivno preigravajo na tukajšnji politični sceni: tudi možnost novih predčasnih volitev. Gre torej za predvolilno pripravo, da bi stranka v tekmo startala z novim obrazom. Hkrati se je po odstopu Marjana Šarca, prvaka LMŠ, ki po rejtingih vztraja pred SD, odprl prostor za prečiščenja tudi za stranke, ki so bile po padcu Janševe druge vlade ves čas na oblasti in s tem zavezane vsaj navidezni državotvornosti. Novo dinamiko je dobil boj za primat na razdrobljeni levi sredini, kamor so zadnje desetletje v baze etabliranih strank redno posegali predvsem novi obrazi. Ali je Tanja Fajon že izbrana naslednica Židana, ki ji je ob primopredaji pripisal kar "premierski material", in bo kongres le pro forma potrditev, je vprašanje, ki je v supermarketu političnih špekulacij že od prej. A v resnici temeljne dileme SD in levice skupaj z izpetim modelom novih obrazov močno presegajo le kadrovske kombinacije in vprašanje voditeljstva. Za prepričljivost in verodostojnost programa gre, četudi v času tviterpolitike in dominacije podob. Iz dolgoletnega klinča, konflikta levice in Janše, so se politični premisleki reducirali na vprašanje, kdo lahko premaga večnega prvaka SDS. Klasične stranke so se programsko in kadrovsko izpraznile, v pomembnem delu volilnega telesa le utrdile vtis, da slovenska levica (in SD) vztraja v krizi identitete, da je v drugačen politični slog preoblečena dominantna (neo)liberalna paradigma in ne realna alternativa. Volivci levosredinskega profila, ki niso našli utehe v novih obrazih, ostajajo doma.
Poleg rešitve enačbe novega voditelja imajo v SD idealno priliko, da se samokritično soočijo s tem, da so tudi med mnogimi potencialnimi volivci zaradi raznih biznisov, ki so se lepili na stranko in/ali njene vidne člane, figurirali kot konfederacija pragmatičnih interesnih skupin, ki so jo odprli kot lahko tarčo za napade z leve in desne. Kratkovidnost politike stranke se je kazala tudi v pokroviteljskem odnosu do Levice, namesto da bi z njo nasproti desnici in liberalnemu centru formirali kompaktnejši blok. Novi lider lahko stranko dvige le s prenovljeno ekipo in programsko reformo. Zaradi kompleksne konfiguracije stranke in nanjo vezanih struktur bo to težko. Kajti če uporabimo metaforo s tankerjem, ti težko, počasi menjajo začrtani kurz.
