Centri v BiH, ki jih vodi Mednarodna organizacija za migracije, so polni, razmere v taborišču Vučjak pa nevzdržne zaradi vse slabšega vremena. O situaciji tam so pretekli teden razpravljali v parlamentu EU in slovenski poslanec Milan Brglez je na zunanje ministrstvo naslovil pobudo, naj na srečanju sveta za splošne zadeve EU ta teden slovenski predstavniki pozovejo k oblikovanju ustrezne rešitve in k pomoči BiH za zagotavljanje dostojnih standardov in oskrbe beguncev in migrantov. Nujno je, je zapisal, da se opozori na nedopustne in nezakonite prakse policije Hrvaške, ki ljudi pretepa, jim krade in jih množično protipravno vrača nazaj čez mejo v BiH. Če slovenske oblasti ne bodo primerno ukrepale, tvegajo, da bodo same soudeležene pri hudih kršitvah človekovih pravic, je opozoril EU poslanec.
Na zunanjem ministrstvu, ki ga vodi Miro Cerar, na vprašanja, ali se bodo odzvali na pobudo evropskega poslanca, niso odgovorili. Iz sporočila za javnost, ki so ga objavili po torkovem srečanju sveta EU, pa gre razbrati, da državni sekretar Dobran Božič, nekdanji vojaški poveljnik, pobud ali vprašanj o tem, kako politike EU za "varne meje" vse bolj destabilizirajo balkansko regijo, ni podajal. Na dnevnem redu je bila tako krepitev spoštovanja pravne države in vladavine prava kot širitev EU na Balkan.
Slovenija je na ravni EU že bila pobudnica. V začetku leta 2016 je tedaj predsednik vlade Miro Cerar ob obisku Makedonije predlagal dokončno "zaprtje balkanske poti". To se je doseglo s krepitvijo meje med Grčijo, članico EU, in Makedonijo, čez katero nato ljudje poskušajo priti prek Srbije in BiH ponovno v EU. Na zunanjem ministrstvu se sedaj izogibajo možnosti in odgovornosti, da bi lahko oni podali pobudo za vzpostavitev sistema relokacij ali preselitev prosilcev za azil iz BiH v članice EU. Odgovarjajo, da so "solidarnostni mehanizem in relokacijske sheme v domeni ministrstva za notranje zadeve". Na njihove odgovore še čakamo, a do sedaj je notranje ministrstvo, ki ga vodi Boštjan Poklukar, na ravni EU delovalo kot zaviralec solidarnostnih pobud. Eden od argumentov, ki jih ponujajo, je, da nočejo podpirati rešitev, ki bi lahko bile 'pull faktor' - dejavnik, ki naj bi vzpodbudil ljudi, da zapustijo svoj dom in poiščejo zatočišče drugje. Gre za teorijo, ki je bila priljubljena predvsem med skrajno desnimi, nacionalističnimi in ksenofobnimi gibanji, ki so napadale nevladne organizacije in humanitarne pobude solidarnosti z ljudmi na begu. A idejo, da je reševanje življenj in pomoč ljudem v stiski lahko 'pull faktor' je v zadnjih letih prevzela tudi EU kot temelj svojih politik. S temi pojasnili je EU ukinila meddržavne reševalne misije v Sredozemlju, tako da danes letala članic EU le še preletavajo Sredozemsko morje in lokacije plovil v stiski javljajo libijski obalni straži. Z libijskimi oblastmi je EU prejšnji mesec podaljšala in finančno okrepila dogovor o sodelovanju navkljub razkritjem o hudodelstvih v Libiji, trgovini z ljudmi in mučenju, ki se dogajajo tudi v uradnih taboriščih, ki jih sofinancira EU.
V sredo je Guardian objavil interno poročilo, ki so ga ključni EU odločevalci lahko prebrali že septembra. To opozarja na posledice EU sodelovanja in podpore libijskim oblastem, milicam in obalni straži ter hkrati razkriva luknjičavost in problematičnost EU politik. EU tako nima neposrednega vpogleda, kaj šele jasnega pregleda nad vsemi taborišči, kamor libijske oblasti zapirajo ljudi, ki želijo najti zatočišče v Evropi, a EU ve, da obstaja vez med trgovci z ljudmi in taborišči, kjer prihaja do podkupovanj in korupcije, ljudje pa izginevajo. Nepripravljenost na sodelovanje libijskih oblasti je "tesno povezana s kršitvami človekovih pravic v taboriščih in s tem, da taborišča predstavljajo dobičkonosen poslovni model za trenutno libijsko vlado", je zapisano v uradnem EU poročilu.
"Morda je manj ljudi utonilo ali prišlo na evropske obale. A zato so ne(pre)šteti umrli v puščavi, bili prodani v suženjstvo, bili mučeni, posiljeni ali stradani v libijskih taboriščih ali pa so jih prisilno vključili v spopade. Vseskozi trgovanje z ljudmi cveti. Nihče pri zdravi pameti ne more temu reči uspeh. Ti politični ukrepi so bankrotirani – tako moralno kot finančno."
Nizozemska EU poslanka Sophie in't Veld o sodelovanju EU z Libijo pri migracijski politiki
Balkansko sredozemlje
Bi solidarnostno shemo relokacij ali preselitev lahko predlagala tudi Slovenija za olajšanje razmer v BiH? V tamkajšnjem centru Bira, kjer bivajo družine, kot v taboriščih Vučjak, Miral in Bira so ljudje, ki so že prišli do Slovenije, a so bili nato vrnjeni na Hrvaško, ne da bi bila njihova prošnja za azil uradno pretehtana v zakonsko predvidenem postopku.
Člani kolektiva Infokolpa, ki so letos izdali poročilo o protipravnih vračanjih ljudi, ki bi radi zaprosili za azil, iz Slovenije na Hrvaško, pravijo, da je "preselitev begunk in beguncev, ujetih v taboriščih na severu Bosne in Hercegovine, v Slovenijo nujna". Za to vidijo tri glavne razloge. Prvi, pravijo, so razmere v taboriščih, ki ljudi razčlovečujejo. "To bo pustilo težke travme na življenjih ljudi, če jim jih bo sploh uspelo ohraniti," spominjajo, da ljudje zaradi razmer v taboriščih, bolezni ali neoskrbljenih ran, ki so pogosto posledica policijskega nasilja, umirajo. "Države v regiji bi morale narediti vse, da ljudem, ki so obtičali v BIH, zagotovijo primerne pogoje bivanja." Kot se je s programom relokacij pokazalo solidarnost s članicama EU Grčijo in Italijo bi bilo sedaj potrebno pokazati solidarnost do BiH, pravijo. Drugi razlog pojasnjujejo, je, da je bila večina begunk in beguncev, ki so v BiH, v zadnjem letu praviloma na nezakonit način kolektivno in verižno vrnjenih v BiH. "Njihovo bivanje v Bosni ni nekakšno naravno stanje, ampak rezultat nezakonitih praks policij evropskih držav, ki beguncem protipravno odrekajo pravico do vložitve prošnje za azil," pojasnjujejo, da bi bila preselitev v Slovenijo in EU članice le prva točka na poti odprave nezakonitega stanja, ki bi ji morala slediti tudi "resna neodvisna preiskava večkrat dokazanih nezakonitih policijskih praks in sankcioniranje odgovornih". Tretji razlog vidijo v tem, da je vzpostavljanje "koncentracijskih taborišč na robovih Evrope postalo nepredstavljivo sprevržen način upravljanja migracijskih tokov", s katerim EU doprinaša k destabilizaciji držav od Sudana in Libije do BiH. Prepričani so, da Slovenija zmore sprejeti begunke in begunce, ter da tudi zgodovinske prakse Nansenovega potnega lista in potnega lista Rdečega križa potrjujejo, da ima mednarodna skupnost na voljo različne vzvode, da se omogoči varno in legalno potovanje med državami. "Tako bi lahko sredstva namesto v vse bolj militariziran, smrtonosen, a še vedno neučinkovit nadzor meja, namenili integracijskim programom."
Tudi v Delovni skupini za azil Ambasade Rog, ki deluje v nekdanji tovarni koles Rog v Ljubljani in ponuja pravno in solidarnostno podporo ljudem, ki so pribežali v Slovenijo, so relokacijskemu mehanizmu naklonjeni. Miha Blažič spomni, da ne moremo pobegniti pred dejstvom, da je sedanja "huda humanitarna stiska v BiH posledica prav politik, ki jih je predlagal slovenski premier Miro Cerar in ki jih je prevzela in sedaj z njimi nadaljuje tudi vlada Marjana Šarca". "Z množičnim vračanjem ljudi na Hrvaško že na slovenski meji v imenu preprečevanja zlorab azilnih postopkov naše oblasti aktivno prispevajo k ustvarjanju sedanje situacije v BiH," opozori tudi on. "Vidimo, da oblastne politike in ukrepi niso uspešni, saj so dosegli zgolj to, da se je povečalo tveganje za vse," našteva, da ni večje urejenosti migracij, ampak so te bolj razpršene, saj se ljudje izogibajo policiji, ki jih protipravno vrača na Hrvaško, poti, po katerih potujejo so nevarnejše, več je smrti, večje pa je tudi število tihotapcev. "Obenem se je povečal obseg policijskega dela, ki posega v življenja domačinov zaradi vse bolj nasilne in invazivne infrastrukture, ki spremlja militarizacijo mej," opozori na dolgoročne posledice Miha Blažič. Sedanje politike Slovenije in EU ustvarjajo humanitarno krizo s politično-regionalnimi posledicami in zaostrenimi odnosi med državami, doda. "Ljudje na begu vztrajajo na poti proti cilju. Vprašanje je, ali bodo prišli na cilj na zelo nevaren, nezakonit in tvegan način, ali pa lahko Slovenija omogoči normalen vstop v postopek odločanja o prošnjah za azil? Ta zadnja možnost je nedvomno boljša, racionalnejša in bi morala biti tudi bolj v interesu slovenske države. Bližina BiH in dejstvo, da je Slovenija prva država schengena daje naši politiki dodatno odgovornost. Hkrati bi lahko s takim ravnanjem postavili vzor in dali vzpodbudo drugim članicam EU, da ravnajo solidarnostno in da se najde zakonit in human način za razrešitev situacije," sklene razmislek.
Tudi v Slovenski filantropiji so ideji relokacij naklonjeni. "Zagotovo bi bilo dobro in smiselno, če bi Slovenija dala tako pobudo," pravi Franci Zlatar. Doda, da bi pri tem veljalo premisliti, ali se lahko oblikuje neklasičen model relokacij. Opiše, da bi bilo potrebno ljudem, trenutno ujetim v taboriščih v BiH, zagotoviti možnost, da zaprosijo za mednarodno zaščito, a hkrati bi država lahko odprla tudi možnost pridobivanja delovnih dovoljenj. "Vidimo, da cela EU, vključno s Slovenijo v zadnjem času, priznava, da so potrebe trga dela večje, kot je trenutno delavk in delavcev," je prepričan tudi on, da bi slovenska pobuda lahko ponudila model tudi za druge članice EU. "Dejstvo je, da ljudem veliko pomeni, če lahko delajo in sami poskušajo poskrbeti zase z zaposlitvijo – zato je čimprejšnja pridobitev delovnega dovoljenja tako pomembna," spomni, da morajo trenutno prosilci za azil na to pravico še vedno čakati devet mesecev, če njihovi prošnji za mednarodno zaščito ni prej ugodeno. "Potrebujemo pa tudi poti, da bi si ljudje lahko uredili status na podlagi tega, da imajo v Sloveniji zaposlitev in tu delajo," opozarja na izkušnje in potrebe iz prakse.
Na spregledane potenciale in priložnosti pa opozarja tudi Marina Lukšič Hacin, vodja inštituta za slovensko izseljenstvo pri ZRC SAZU. Pravi, da politike še vedno prepogosto temeljijo na nesmiselni ideji, da ljudje, ki so zbežali od doma, s seboj niso prinesli svojih znanj, izkušenj in spretnosti. "Pozabljamo, da pred desetletji tudi iz Slovenije ljudje niso bežali le kot begunci, ampak so si mnogi četudi so bili politično preganjani na drugem koncu sveta zagotovili službo in pridobili delovno dovoljenje," spomni na migracije iz Slovenije tako prek Atlantika kot prek Indijskega oceana. Zagovarja pragmatičen, a hkrati human pristop. Brez iluzij spomni na "tržnice", ki jih slovenska vlada v sodelovanju z gospodarstveniki organizira v Nišu, Beogradu in Banjaluki. Nič ne bi bilo narobe, je prepričana sociologinja, če bi dostop do takšnih ali podobnih tržnic in sejmov imeli tudi ljudje, ki so v BiH pribežali z drugih koncev sveta.
V taborišču Vučjak nad Bihaćem je avgusta v enem od šotorov s prijatelji začasno vedril Indijec z diplomo bolnišničnega menedžementa. Kolegom je urejal frizure Pakistanec z večletnimi delovnimi izkušnjami v Nemčiji, kjer je delal kot kuhar - ko je zbolela mama, se je moral vrniti v Pakistan, nato pa poti nazaj, v okolje, kjer si je oblikoval življenje, skozi hodnike uradov ni bilo več. Za nekaj časa je obtičal v BiH, a verjel je, da mu bo uspelo priti na cilj.
