Miklavževo popolno darilo

Dolgo pričakovane počitnice! Noro! Potem ko se poleti zaradi očetove službene odsotnosti z oddihom nikakor ni izšlo, jeseni pa prav tako ne, saj se je mama morala ustaliti v novi službi, sta se enajstletni Jaka in devetletna Klara razveselila novice, ki sta jima jo v začetku novembra pri kosilu sporočila starša: da konec meseca spakirajo kovčke in se z letalom odpravijo v tople kraje.
Ob omembi besede Egipt sta se oba samo spogledala in odhitela vsak v svojo sobo, da preverita, kje neki ta država je. Saj sta zanjo že slišala, o Egiptu in nekakšnih piramidah jima je pripovedovala njuna teta avanturistka, ki je prepotovala že pol sveta. Pa tudi o čudovitih, kilometre dolgih peščenih plažah, turkiznem morju, ki v svojih globinah skriva tisoč in eno zgodbo, tako da sta sklenila s seboj vzeti vso potapljaško opremo. Jakčevo listanje enciklopedije sveta je že kmalu zmotil sestrin zaskrbljeni obraz. "Jaka, nekaj se morava pomeniti!," mu je dejala. On pa je nezainteresirano zamahnil z roko in naveličano vprašal: "Kaj spet?" "A veš, da se vračamo domov na miklavževo," je hitela razlagati sestra. "Ja, in?", je v njeno govorjenje posegel brat. "Kako pa bo Miklavž pustil v čevljih kaj, če nas večer pred našim prihodom še ne bo domov?" je zaskrbljeno vprašala sestra, v upanju, da ji bo brat ponudil odgovor. "Pojdi iz sobe," ji je zabrusil, vidno razburjen, da ga sprašuje takšne neumnosti. Tako Klari ni preostalo drugega, kot da vprašanje zastavi očetu in mami. Starša sta jo potolažila, da bo Miklavž, če bo seveda presodil, da sta bila pridna, že našel način, da pride v hišo, tudi ko jih ne bo doma.
Potovanje v Egipt je bilo za oba otroka prav posebna dogodivščina. Kljub neprijetnemu občutku v želodcu, kako neki bo leteti z jekleno ptico, če sta bila doslej vajena vožnje z avtomobilom, ki lahko ustavi, kadarkoli te pritisne na stranišče pa ko si lačen in žejen, sta ugotovila, da je iz letala veliko boljši razgled kot iz avtomobila. Pa še hitreje prideš do cilja. Osem dni v Egiptu je ob vseh pustolovščinah minilo, kot bi rekel keks. In že se je bližal čas vrnitve domov, ko je Klaro še posebno stiskalo ob srcu, saj je nenehno razmišljala o Miklavževem darilu. Čeravno se je zdelo, da je Jaki malo mar za Miklavža, je tudi sam dan pred odhodom tuhtal, ali je svoj čevelj postavil na pravo mesto. Starša sta ujela zamišljene obraze otrok in takoj doumela, kaj se z njima dogaja, rekla pa nista nič. V Egiptu sta jima kupila čudoviti zapestnici, ki sta si ju otroka želela. Takoj sta vedela, da bi bilo to imenitno Miklavževo darilo zanju. Skrbno zaviti zapestnici sta položila v enega od kovčkov. Skovala sta tudi načrt, da bosta otroka ob prihodu domov še malo počakala v avtomobilu, mama pa bo imela dovolj časa darili nastaviti v njune čevlje. Po prihodu na domače letališče je bilo treba samo še počakati na prtljago in se veselo odpraviti proti domu. "Glej očetov kovček, tam pa je najin," je poskakovala Klara ob pogledu na stotine kovčkov, ki so se vozili mimo njih po tekočem traku. "Manjka le še mamin kovček," je dejal Jaka in naveličano pogledoval proti traku, na katerem je bilo iz minute v minuto manj kovčkov. Po polurnem čakanju so spoznali, da tretjega kovčka ni, zato so se odpravili proti informacijski pisarni, da bi vprašali, kaj se je zgodilo. Prijazen uslužbenec jih je prosil za vozovnico, na kateri so bile informacije o letu pa tudi o številki prtljage. Ob preverjanju podatkov v računalniku in nekaj telefonskih klicih je moral družino seznaniti z dejstvom, da je kovček očitno ostal na letališču v Egiptu oziroma je po pomoti romal v kakšno drugo letalo. Opravičil se je za nastalo zmedo, vprašal, ali je bila izguba prtljage zavarovana, in zatrdil, da se bo kovček prej ko slej našel.

Lepo je, če se lahko na nekoga vedno zaneseš

Po opravljenih formalnostih se je družina odpravila proti domu, med potjo pa je mamo kot strela z jasnega prešinilo, da je bilo v pogrešani prtljagi tudi Miklavževo darilo za otroka. "Kaj pa zdaj? Otrok ne smem razočarati," je pomislila sama pri sebi. Za nobeno ceno! Sklenila je napisati sporočilo sosedi, ki je v času dopusta skrbela za hišo in imela tudi rezervne ključe, in jo prositi, da bi otrokoma nekaj malega pustila v čevljih, saj bosta zaradi izgube prtljage ostala brez darila. Soseda je čez slabo minutko poslala smajlija s pripisom: "Seveda! Z velikim veseljem." In mama si je oddahnila.
Klara in Jaka sta že nestrpno čakala, da pridejo domov. Seveda razloga ni treba posebej navajati. Ko so se odprla vrata in so se prižgale luči, sta odhitela vsak k svojemu čevlju in sijočih obrazov vzklikala: "Miklavž je bil tukaj! Poglej, kaj mi je prinesel! Prišel je! Hura! Super darilo! Vstopnica za kino!" Veselja ni bilo ne konca ne kraja. Staršema pa je bilo toplo pri srcu. Ne samo zaradi žarečih oči otrok, ki se jim je izpolnila želja, in popolnega darila, temveč tudi zaradi zavedanja, da se lahko v neprijetni situaciji vedno na nekoga zaneseta.
Zavarovalnica Sava poskrbi, da ste tudi na potovanju z njihovim zavarovanjem v torbici brez skrbi.