Tanja Fajnik Milakovič
Večina slovenskih starostnikov do 80. leta zmore samostojno živeti, brez tuje pomoči pri vsakodnevnih opravilih, potem začne njihova samostojnost upadati in naraščajo potrebe po različnih oblikah pomoči. Pri drobnih popravilih v hiši, nakupovanju in denarnih poslih so ljudje v povprečju samostojni do 75. leta. Po 90. letu pa pade samostojnost tudi pri osnovnih vsakdanjih opravilih, kot so oblačenje, skrb za osebno higieno, hranjenje, vstajanje iz postelje in gibanje po stanovanju, na polovico, za vsa druga opravila pa v tej starosti potrebujejo pomoč. To je le nekaj podatkov iz obsežne raziskave o staranju v Sloveniji, ki jo je opravil Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.
V Sloveniji dražje
Druge evropske države, za katere so demografske napovedi celo boljše kot za Slovenijo, so sodobni sistem dolgotrajne oskrbe začele uvajati namreč že pred dvema desetletjema. Tudi zato danes v Nemčiji stanovalec v domu za starostnike za oskrbnino prispeva dvakrat manj kot v Sloveniji. Povedano drugače, več kot dve tretjini prihodkov domov za starejše pri nas predstavljajo prispevki uporabnikov in njihovih svojcev, v Nemčiji tretjino.
Dobre prakse velja posnemati
V Avstriji in Nemčiji, na Nizozemskem, v skandinavskih deželah in v Veliki Britaniji so sistem dolgotrajne oskrbe uvedli že pred 20 leti in ga še vedno dopolnjujejo. Dobra praksa, ki se je povsod obnesla, je načelo, da upravičenci do dolgotrajne oskrbe dobijo neposredno sredstva in jih potem uporabijo po svojem premisleku, prioritetah in glede na življenjske okoliščine. Drugi dobri praksi sta osebno načrtovanje in sestavljanje osebnih paketov, ki ljudem omogočata, da dobijo zares tisto, kar potrebujejo. Večji uspeh so imeli tudi tisti modeli, ki so upoštevali človekovo življenje v celoti, ne le potrebe po zdravstveni negi. Med dobre prakse lahko uvrstimo tudi skupnostne projekte, torej da oskrba ni zasnovana zgolj individualistično, temveč da so na voljo sredstva in znanje za krepitev vzajemne pomoči, aktivacijo skupnosti pri vprašanjih starosti, stigme, osamljenosti in družbenih ovir vključevanja.
0,9 odstotka bruto družbenega produkta Slovenija namenja za dolgotrajno oskrbo, morali pa bi 1,5 odstotka.
2500 evrov mesečno stane 24-urna pomoč na domu.
150 milijonov evrov dodatno bi morali nameniti
za finančno vzdržnost sistema dolgotrajne oskrbe.
