Famozna "tretja pot" je gotovo ena izmed najbolj popularnih, a tudi spolzkih političnih strategij, ki so se je lotevali politiki in "politiki" zelo različnih provenienc, barv in okusov. Iskanje nove poti in drugačnega političnega modela, s katerim bi se postavili nad preživete oblike in ideje političnega delovanja, je postal nekakšen političen sveti gral, čudežni vir trajnega političnega vpliva in moči.

Med zadnjimi, ki je med iskanjem tretje poti izgubil smer in za kratek trenutek našel pot do naslovnic (nekaterih) svetovnih časopisov, je bil možak po imenu Andreas Münzhuber, eden izmed voditeljev nemške neonacistične stranke Der Dritte Weg, ki je nedavno, med nostalgičnim planinarjenjem po obronkih v bližini Hitlerjevega orlovskega gnezda v Bavarskih Alpah, neprevidno stopil na mokro korenino in omahnil v globino.

Frankenštajnovska ideološka mineštra

Popolnoma na drugem koncu političnega spektra je pod blagovno znamko tretje poti pred leti precej bolj vidno in uspešno deloval bivši britanski premier Tony Blair, ki je s svojo varianto socialdemokracije potrdil modrost Abrahama Lincolna, da lahko Boruta Pahorja slepiš ves čas, vse ljudi nekaj časa, ne moreš pa vseh ljudi slepiti ves čas. Čeprav je politična zgodba Tonyja Blaira danes v retrospektivi (upravičeno) kritično ocenjevana predvsem skozi prizmo njegove slepe in brezmejne podpore ameriški intervenciji v Iraku, pa si zaradi posledic, ki jih čutimo še danes, pozornost in razmislek zasluži tudi njegova politična doktrina, v kateri je skušal klasično socialdemokracijo "nadgraditi" s frankenštajnovsko ideološko mineštro ekonomskega neoliberalizma in družbene liberalnosti. Margaret Thatcher s človeškim obrazom. Kdorkoli se bo kdaj resno začel ukvarjati z razmišljanjem o vzrokih za naraščajoči vpliv populističnega avtoritarizma, ne bo mogel obiti prispevkov za biografijo Tonyja Blaira. Ekonomski neoliberalizem je na eni strani ustvaril ogromen rezervoar razočaranih in jeznih pripadnikov delavskega razreda in nižjih srednjih slojev, ki so v preteklosti tradicionalno podpirali leve in sredinske politične opcije, danes pa trumoma prisegajo na nacionalistične in avtoritarne mešetarje z nestrpnostjo in sovraštvom. Blairova poudarjena pozornost in podpora družbenim manjšinam, pripadnikom teh manjšin na dolgi rok ni prinesla nobenih koristi. Nasprotno, v kombinaciji z agresivno neoliberalno pavperizacijo delavskega razreda je populizmu na pladnju servirala priložnost, da frustracijo in bes v množicah usmerijo na pripadnike LGBT-skupnosti, migrante, feministke in druge grešne kozle in dežurne krivce za vse grdo in slabo, kar se nam godi v današnjem svetu. Glede na to, da del populističnih wannabe avtoritarcev koraka v smer vse bolj očitnega fašizma, bi cinik lahko pripomnil, da v končni konsekvenci tako Blairova kot Münzhuberjeva tretja pot vodita v isto smer, le da bi Blairu težko pripisovali naklep, Munzhüber pa v ideološki vnemi - naj mi bo v okoliščinah njegove tragične nesreče oproščena nesramna pripomba -, na svoji poti ni dovolj pazil, kam stopa.

Med iskalce tretje poti bi na koncu koncev lahko šteli tudi ruskega predsednika Putina, ki je ideološko formulo, s katerim želi Rusijo popeljati v svetlo bodočnost, scmaril iz le navidezno kontradiktornih sestavin sovjetskega totalitarizma, verskega nacionalizma, homofobije in novokomponiranega fašizma. Seveda ne moremo vseh politikov, ki iščejo pot iz zagat in pogosto upravičenega nezadovoljstva vse bolj jeznih državljanov, primerjati z Münzhuberjem ali Putinom. Verjamem, da jih v iskanje tretje poti pogosto vodijo najboljši nameni. Je pa res, da vemo, kam pogosto vodijo najboljši nameni in da večina izmed teh poizkusov iskanja tretje poti - od Macronove "po drugi strani" v Franciji do "ne levo, ne desno, ampak naprej" pri nas - v končni instanci po pravilu najbolj koristila prav skrajni desnici.

Ni važen cilj, važna je tretja pot?

S tretjo potjo pa se ne ukvarjamo le v Evropi, ampak izhod iz vse globlje polarizacije v vročični predvolilni Ameriki iščeta, oziroma ponujata tudi neodvisna kandidata. V prvi vrsti to počne sedaj že veteranka tovrstnega političnega aktivizma Jill Stein, znana po tem, da rada obeduje z Vladimirjem Putinom, in po tem, da je 2016 v ključnih državah Hillary Clinton odščipnila ravno dovolj glasov, da je prinesla zmago Donaldu Trumpu. Jill tretjo pot ameriškim volivcem ponuja tudi letos. Ob njej je tretjo pot med demokrati in republikanci do nedavnega zagovarjal tudi Robert F. Kennedy mlajši, ki je poleg zagrizenega antivakserstva zaslovel tudi zaradi zakopavanja živalskih trupel v newyorškem Central parku in zelo sproščenega odnosa do koncepta zakonske zvestobe. Robert je sicer pred kratkim vrgel neodvisno puško v koruzo in podprl Donalda Trumpa. Očitno, če smem parafrazirati pokojnega Nejca Zaplotnika, ni važen cilj, važna je tretja pot.

V tej točki mojega zapisa boste nekateri verjetno pričakovali, da bom komentiral tudi nedavno napoved iskanja tretje poti pri nas. Žal vas moram razočarati. Demokracija je v težavah in ljudje so upravičeno razočarani nad politiko, kot jo poznajo. Iskanje novih idej in poti je torej nekaj, kar je, vsaj načeloma, potrebno spodbujati in ne gre, da bi vsakomur, ki predlaga nekaj novega, vnaprej metali kolena pod noge. Je pa res, da se vse to ne dogaja v političnem in družbenem vakuumu, ampak v stanju, ki so ga v dobršni meri v preteklosti oblikovali tudi sami iskalci nove poti. Zgodovinski spomin in posledice njihovega preteklega dela, kot tudi izkušnje z drugimi primeri iskanja tretje poti, ki sem jih opisal zgoraj, so dejstva, zaradi katerih si mnogi postavljajo upravičena vprašanja in izražajo dvom. Prepričati jih bo potrebno z dejanji, ne le z visokoletečimi puhlicami o širini. Iskanje aritmetičnih rešitev iz vse globlje politične polarizacije - pa naj se je tako opevano preseganje razlik iskalo skozi sredino ali skozi širino - do sedaj ni prineslo demokratičnih presežkov. Prej nasprotno.

Ne politični, menedžerski posel

Med komentarji o najnovejšem iskanju tretje poti v Sloveniji mi je pozornost vzbudila izjava predsednika Kluba slovenskih podjetnikov, ki je na vprašanje, ali ga napovedana nova ponudba na slovenskem političnem trgu navdaja z upanjem, da bo v slovenski politiki prišlo do sprememb, odgovoril, da ni preveč optimističen: "Vodenje države je bolj menedžerski kot pa politični posel. V tem trenutku imamo dosti politike in ideologije, manjka pa nam menedžment." Cinizem, rojen iz mojega ljubiteljskega zanimanja za zgodovino, me je ob razmišljanju o menedžmentu kot višji obliki demokracije spomnil na besede rajhovskega ministra za ljudsko razsvetljenje in propagando dr. Josepha Goebbelsa, ki je septembra 1933 v ženevskem hotelu Carlton razložil, "da demokracije zgolj razglabljajo in nikoli ne rešujejo problemov. Moderna struktura nemške države predstavlja višjo obliko demokracije, v kateri se na podlagi ljudskega mandata oblast izvršuje avtoritativno, brez kakršnihkoli možnosti za parlamentarno vmešavanje, ki bi izničilo in povzročilo neučinkovitost izvrševanja volje naroda."

Daleč od tega, da bi predsednika Kluba slovenskih podjetnikov primerjal z Josephom Goebbelsom. Kaj takega bi mi gotovo prineslo zasluženo tožbo pred sodiščem. Verjamem, da ga v njegovih izjavah o bodočih smereh družbenega razvoja vodijo najboljši nameni. Vsaj glede podjetnikov in "vseh ostalih državljanov, ki živijo od lastnega dela". Ampak, ponovno, vemo, kam lahko vodijo najboljši nameni.

Tretja pot naj vodi v več, ne v manj svobode in demokracije

Večina dosedanjih izkušenj z iskanjem tretje poti res ni dala najboljših rezultatov, a to nas ne sme odvrniti od novih poizkusov, da demokracijo izboljšamo in ljudem povrnemo zaupanje v njene institucije. Apatija krepi alternative, za katere iz zgodovine vemo, da se jim je bolje izogniti. A narediti nekaj ne pomeni delati karkoli, še posebej, če nas pri tem vodi zgolj želja po oblasti. Verjetno bi veljalo začeti z vprašanjem, zakaj je danes toliko ljudi razočaranih nad demokracijo. Vlagati napore v širitev zaupanja v politiko in njene institucije, ne zgolj, bog ne daj, v širino manevrskega polja za bodoča pajdaštva v izkoriščanju ljudskega gneva. Tretja pot naj vodi v več, ne v manj svobode in demokracije. Opravičujem se, ker me je pisanje o dosedanjih iskanjih te famozne bližnjice v lepšo prihodnost vsakič znova zapeljalo v zgodbe o populizmu in avtoritarnosti. Verjemite, da to ni bil moj namen, ampak je do tega prišlo nekako organsko, samo po sebi. A morda se tudi v tej organskosti skriva sporočilo.