(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Serge in njegova Evropa

V Franciji je te dni vroče in zadušljivo. Ljudje so čemerni in popadljivi. Nekateri nestrpno čakajo na nevihto, ker pričakujejo, da bo odpihnila turobnost, ki jih tišči k tlom, drugi so zaskrbljeni, saj vedo, da nevihte lahko naredijo veliko škode. Na obzorju se dvigajo temni oblaki. Pa tudi vreme ni bog ve kaj.

V prvih dneh januarja 2016, ko sem se po novoletnih praznikih v Sloveniji vrnil v Strasbourg in prišel v pisarno, sem izvedel, da je umrl Serge. Ljudje, zaposleni v Svetu Evrope, prihajajo z vseh koncev stare celine, nekateri tudi od drugod. Serge je bil v obeh kategorijah. Bil je otrok francoskih Judov, ki so pred nacisti tik pred drugo svetovno vojno zbežali v Združene države Amerike. Po šolanju v novi domovini se je vrnil v Francijo in kmalu dobil službo v Svetu Evrope, ki je zelo potrebovala ljudi, ki so tekoče govorili angleško in francosko.  V prvih letih službovanja je bil njegov šef možakar, ki mu je bilo ime André Kaminker. Tudi ta gospod je v življenju preživel marsikaj. Pred vojno je bil prevajalec v Ligi narodov, predhodnici Združenih narodov, ki je nastala po prvi svetovni vojni in izginila pred drugo, ki ji je ni uspelo preprečiti. Med to vojno je Kaminker sodeloval v francoskem odporniškem gibanju, takoj po njej pa na sojenju nacističnim veljakom v Nürnbergu. Za zagrete ljubitelje zgodovine tolmačenja naj dodam, da je to bil prvi mednarodni dogodek s sistematičnim simultanim prevajanjem. Po Nürnbergu je prišel v Strasbourg in v novoustanovljeni organizaciji, ki je nastala kot odgovor na grozljivo izkušnjo vojne in holokavsta, postal vodja prevajalske službe. V zasebnem življenju je bil André Kaminker oče francoske igralke Simone Signoret. Majhen svet. 

"Prevedel sem tisto, kar ste želeli povedati"

Svet Evrope je bil v letih, ko sta tam prevajala Serge in André, precej drugačen, kot je danes. V arhivu sem našel orumenele fotografije v nulo upicanjenih gospodov, ki so ob točilnem pultu lokala, ki bi mu na drugi strani železne zavese rekli obrat družbene prehrane, kadili cigarete in uživali v aperitivih. Do izgradnje sedanje osrednje stavbe, ponosno imenovane Palača Evrope, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil tam interni plavalni bazen. Ob njem so se uslužbenci, utrujeni od dopoldanskega dela (in aperitivov), lahko odpočili, preden so se popoldne spet lotili širjenja demokracije in obrambe človekovih pravic.

Delo prevajalcev in tolmačev je bilo takrat, kot tudi danes, zelo pomembno. Tudi vplivno. Pred kratkim sem slišal anekdoto o Kaminkerju, ki je članu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ko se je ta pritožil, da prevod ni ustrezal njegovem govoru, hladnokrvno odvrnil: "Spoštovani gospod poslanec, prevedel sem tisto, kar ste želeli povedati. Verjemite, da ste mi lahko hvaležni." Takrat, tako kot danes, je bilo prevajanje rezervirano za uradne sestanke, na katerih so sodelovali diplomati in parlamentarci. Težava je bila z iskanjem osebja, ki bi znal angleško. Na koncu so zadevo rešili tako, da je šef kadrovske službe odšel v Veliko Britanijo in tam rekrutiral cele razrede maturantk na šolah, ki so se usposabljale za tajniški poklic. V Strasbourgu so dobile službo, poleg tega pa jim je delodajalec, s ciljem integracije v lokalno okolje in v spodbudo za učenje francoskega jezika, organiziral še družabne večere s kadeti vojaške šole na Rue Oberlin. Ko sem sredi devetdesetih let prišel v Svet Evrope, je bil tam še vedno cel kup simpatičnih ločenk v poznih srednjih letih z angleškimi imeni in francoskimi priimki. 

Temelji drugačne in boljše Evrope

Ti nostalgični opisi časa, ki ga ni več, izzvenijo kot karikatura, morda tudi so. Nad marsičem, kar je bilo takrat normalno - od pijuckanja med službenim časom do ženitnega posredovanja -, bi danes upravičeno dvigali obrvi. Pa vendar, ljudje s teh porumenelih fotografij so verjeli, da postavljajo temelje neke drugačne in boljše Evrope, ki ne bo nikoli več zapadla v grozo medsebojnega pobijanja in uničevanja. Verjeli so, da Evropa, po stoletjih konfliktov, najde trajni mir zgolj na temelju človekovih pravic, političnih svoboščin in demokratične vladavine prava. Do tega, kar danes razumemo kot človekove pravice, nismo prišli čez noč. Ko je s službo začel Serge, je bila smrtna kazen bolj ali manj standard po vsej Evropi, razen v skandinavskih državah. Francozi so giljotino zadnjič uporabili približno takrat, ko so uslužbencem Sveta Evrope ukinili interni bazen. Hamida Djandoubi, priseljenec iz Tunizije, je bil usmrčen 10. septembra 1977 v zaporu Baumettes v Marseillu. Mimogrede, stranka, ki bo skoraj gotovo imela največ poslancev po parlamentarnih volitvah, ki potekajo v teh dneh, je v preteklosti odkrito navijala za ponovno uveljavitev smrtne kazni. In še za marsikaj drugega, ki je v nasprotju s tistim, kar smo na področju demokracije in človekovih pravic dosegli v zadnjih desetletjih. Večina držav je v prvih letih obstoja Sveta Evrope kazensko preganjala homoseksualne odnose, ženske se v mnogih državah niso mogle niti ločiti, kaj šele odločati o svojem telesu. V Švici, iz katere prihaja novoizvoljeni bodoči generalni sekretar Sveta Evrope, do leta 1971 niso imele niti volilne pravice. V kantonu Apenzell, znanem po odličnem siru, so jo dobile šele v začetku devetdesetih let. Po pravilu kazenski zakoniki v državah članicah niso omogočali preganjanja posilstva v zakonski zvezi. Mož je imel pravico, da si vzame, kar mu pripada. 

Gre le za nekaj ilustracij napredka, h kateremu so s svojim delom pripomogli vsi, ki so v petinsedemdesetih letih obstoja te organizacije službovali v njej. Ker so verjeli v to, kar počnejo. Ker so verjeli v Evropo, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Ker so vedeli, da moramo spoštovati človekove pravice vseh, ali pa jih slej kot prej ne bo imel nihče. Ker so imeli osebno izkušnjo in spomin na Evropo, ki je te pravice poteptala na najbolj grozljiv in nečloveški način. Danes tega spomina ni več. Tudi zato se mnogi ne zavedajo, kaj tvegamo, če bomo pozabili na zgodovinske lekcije in se vrnili tja, kjer smo že bili. 

Sergeev Jezus je klical k sočutju, solidarnosti, enakopravnosti

Ko zaposleni v Svetu Evrope odidejo v pokoj - kot bom v nekaj letih odšel tudi sam -, se mnogi vrnejo v države svojega izvora. Serge je ostal v Svetu Evrope. Tudi po upokojitvi je bil tam vsak dan. Mi smo bili do konca njegova edina družina. V kavarni, originalno poimenovani Dvanajst zvezd, je imel svojo mizo. Ko si prišel mimo, te je ogovoril. Spremljal je vse, kar se dogaja. V politiki in izven nje. Vsakič, ko sem prišel mimo, mi je povedal, da imam zelo lepo ženo. Vsakič, ko sem prišel mimo z ženo, me ni niti opazil. Za Miklavža nam je delil čokolade. Ne vsem, samo izbranim. V nekem trenutku svojega življenja je Serge, navkljub svojim judovskim koreninam, odkril Jezusa. Vsako zasedanje zbora zaposlenih se je tradicionalno začelo z njegovim govorom. Priznam, da so bili ti govori pogosto zelo dolgi, a Sergea ni motilo ne zehanje ne zavijanje z očmi. Je pa res, da je bila njegova zgodba o Jezusu precej drugačna od politične instrumentalizacije krščanstva, s katero skušajo nekateri politiki v današnji Evropi uveljavljati svoje predsodke in nestrpnost. Sergeev Jezus je klical k sočutju, solidarnosti, enakopravnosti, medsebojnemu spoštovanju in spoštovanju pravic in svoboščin za vse, ne glede na barvo kože, ne glede na spolno usmerjenost, ne glede na vero, ne glede na spol. Serge se je pisal Bessmertny. Ni bil. Njegova Evropa očitno tudi ne. 

Pred dnevi sem bil povabljen na prireditev, ki jo je ob petinsedemdesetletnici ustanovitve Sveta Evrope organiziral naš sindikat. Proslava se je začela z Odo radosti, evropsko himno, ki jo je zapel pevski zbor zaposlenih. Najprej v francoščini, potem še v angleščini in nemščini. Bilo je lepo in dolgo. Spomnilo me je na Sergeeve govore. Njegove nekdanje sodelavce, upokojence, ki se radi udeležujejo takšnih veselic in ki jih je bilo med publiko največ, so proti koncu začele boleti noge. Ko je v dvorani zadonela Oda radosti še v latinščini, so se nekateri obupano posedli. Morda zaradi utrujenosti, morda zaradi spoznanja, da poslušajo evropsko himno v jeziku, ki ni več živ. V Evropi se na obzorju dvigajo temni oblaki. Pa tudi vreme ni bog ve kaj.