(Na Zahodu nič novega) Nikoli več?

Tokratno kolumno pišem na letalu na poti v Krakov, kamor me je povabila Education International, največja globalna stanovska organizacija, ki združuje več kot trideset milijonov učiteljev z vseh koncev sveta. O tem, kako na mlade prenašati spomin na holokavst, oziroma o holokavstologiji, kot temu radi rečejo nekateri drugače misleči, bom govoril dan po tem, ko so v bližnjem Auschwitzu svetovni politiki ponovno položili vence, se poklonili spominu na žrtve in spet ponovili "nikoli več".
Sam sem, tako kot večina izmed vas, odraščal v državi, ki je danes ni več. Iz katere je Slovenija še pravočasno odšla, še preden je ostanek bivše države eksplodiral v krvavem izbruhu slepega nacionalizma in medetničnega sovraštva. V letih po Srebrenici ceremonialno ponavljanje "nikoli več" izzveni še bolj prazno in neprepričljivo.
Sam sem, tako kot večina izmed vas, hodil v šolo v času, ko so bile teme o dogajanjih v drugi svetovni vojni v veliki meri pod vplivom vladajoče ideologije. Meni, tako kot mnogim med vami, je šla ideološka indoktrinacija precej na jetra, a to ni vplivalo na moje razumevanje tega, kdo je bil žrtev in kdo krvnik, na moj odnos do zločinov, storjenih le dobrih dvajset let pred mojim rojstvom, v imenu rase, nacije ali kot posledica izdajalskega oportunizma nacističnih kolaborantov.
Eden od razlogov je bila izkušnja mojih najbližjih. Dedka in babice, izgnanih iz v rajh anektirane Štajerske v Bosno. Moje babice, na tleh vagona za živino, še vedno krvaveče od poroda deklice, ki jo je bila prisiljena pustiti pri sosedih. Ker je bila komaj rojena, njenega imena še ni bilo na odredbi za izgon. Ti ljudje so bili picajzeljsko natančni birokrati. Bili so urejeni, organizirani in učinkoviti. Gradili so čudovite avtoceste. Najboljše avtoceste na svetu. Nihče ni znal zgraditi takšnih avtocest kot oni. Babica in dedek nikoli več nista videla svoje punčke. Nekaj mesecev kasneje je moja teta umrla v rokah ženske, ki ni bila njena mama.
V tej zgodbi ni nič nenavadnega. Umorjenih je bilo na milijone ljudi. Še mnogi drugi, kot moja teta, so umrli kot kolateralne žrtve nacističnih zločinov. A izkušnja moje družine mi je pomagala, da ohranim empatijo in se izognem lažnivemu zavetju prepričanja, da so se te stvari zgodile nekomu drugemu in se lahko zgodijo samo drugim.
Spomnim se, ko sem v najstniških letih, v obdobju, ko se v marsičem izoblikujeta osebnost in odnos do sveta, videl fotografijo, ki jo gotovo vsi poznate. Posneta je bila leta 1942 v bližini ukrajinskega mesta Ivanhorod, med "holokavstom z naboji", v katerem so pripadniki SS Einsatzgruppen in njihovi lokalni pomagači v zasedenem delu Sovjetske zveze pobili skoraj milijon in pol Judov.
Na sliki je mati, ki v naročju obupana stiska otroka, da ne bi videl groze, ki ju obkroža. Neizogibne smrti.