Napačno razumljena vloga predsednika republike pri kandidiranjih

Nekdanji sodnik ustavnega sodišča Matevž Krivic o izbiri varuha človekovih pravic ... Njegov razmislek v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Način izbire kandidata za varuha človekovih pravic pri nas je zame prava sramota za vse, ki pojem človekovih pravic in njihovega varstva jemljejo resno: eno samo politično barantanje, ob čigavem imenu bi se lahko nabralo dovolj poslanskih (povsem spolitiziranih) glasov – kdo je za tako pomembno funkcijo po svoji stališčih in sposobnostih res primeren, pa je pri tem povsem postransko vprašanje, o katerem se sploh resno ne razpravlja. Prav zato, da to ne bi bilo tako, je bila funkcija predlagatelja (tudi tu, pa še kje) zaupana predsedniku republike – da bi s svoje nadstrankarske pozicije sam poiskal po kvaliteti (ne po strankarskih podporah) najprimernejše kandidate in ga (jih) poslancem predlagal v izvolitev. Z jasno in javno utemeljitvijo, zakaj predlaga prav tega (ali te) kandidate. Tudi avtoriteta njegove pozicije nekakšnega nestrankarskega predstavnika vseh državljanov naj bi – ob jasni vsebinski utemeljitvi predloga – pomagala ob tem premostiti strankarska nasprotovanja in doseči izvolitev v parlamentu, ne pa da se njegova vloga zreducira na nekakšnega prognozerja ali celo posrednika med strankami, kateri izmed samoprijavljenih kandidatov bi lahko dobil dovolj poslanskih glasov, ne glede na svoje kvalitete in sposobnosti.

Matevž Krivic
Robert Balen
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta