Vojislav Bercko
Ne, ne bi smelo biti tako. Ne bi hotel. Marjan Jerman, legendarni glas z radijskih valov, je odšel v tišini. Verjetno bi si želel, da bi, ko pač enkrat pride konec, umrl na kriznem žarišču. V vojni, katerikoli od mnogih, ki jih je spremljal na terenu. Kot bi rekel sam, veliki fantje ne umiramo v postelji.
"S svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki je postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti," so besede njegovih radijskih kolegov objavili na portalu Radiotelevizije (RTV) Slovenija MMC. Deset let po razpadu nekdanje SFRJ je izdal knjigo Iz pekla, svoje spomine na dogodke, ki jih je doživel na bojiščih v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije. V zadnjih letih pa je zaslovel z oddajo Jermanovo uho, v kateri je reševal različne zaplete na številnih področjih.
Kmalu bo 28 let, odkar je tankovska granata vzela Iva Štandekerja, novinarja Mladine, ko je poročal iz Sarajeva. Tam blizu Dobrinje, blokovskega naselja na frontni črti, ga je razparala. Ko smo se na Hrvaškem, v Bosni in ne nazadnje na Kosovu, kjer so leta 2008 v kaosu razglasili neodvisnost, pogovarjali o Ivu, je Jerman vedno rekel: "Jeb.. ga, to je pač usojeno." In je rinil dalje v iskanje zgodb, ki so bile usojene njemu in poslušalcem, bralcem, gledalcem.
Njegov hripavi glas bo ostal v spominu. Njegovo novinarsko rinjenje tja, kamor ni hotel ali si upal skoraj nihče drug, tudi. In, kot je rekel sam, ko smo se poslavljali tam na Kosovu: "Adijo, vidimo se v naslednji vojni."
