Novi predsednik ustavnega sodišča dr. Rajko Knez: Morda bom čez dve leti povedal drugače

Od srede Mariborčan iz Velenja dr. Rajko Knez vodi ustavno sodišče. Poldrugo leto je sodnik na ustavnem sodišču, ki je v tem času doživelo veliko, dvetretjinsko menjavo. Tudi pravniški veterani so odšli, ker se jim je zaključila ustavnosodniška devetletka, nazadnje ta teden dosedanja predsednica dr. Jadranka Sovdat.
Primopredaja, gospod predsednik?
"Predsednica nas je morala v letu in pol pripraviti, da bi šlo vse čim bolj gladko naprej. Zamenjati v dobrem letu in pol dve tretjini sodišča je kratek čas. Rad bi se ji zahvalil, naredila je veliko delo. Primopredaja predsedniške funkcije je bila dolga, postopna pa podrobna in dobronamerna. Odkar sem bil izvoljen za predsednika, sva velikokrat govorila, povedala mi je, kaj je treba, me poskušala vpeljati v drobovje delovanja ustavnega sodišča. Na meni je, da poskušam to zapeljati naprej."
Začenjate predsedovati ustavnemu sodišču. Višje, naprej od tu skoraj ne morete. Vi pa se sami niti prijavili ne bi bili na poziv predsednika republike, ki vas je potem predlagal.
"Res je, ničesar od tega nisem pričakoval. Tudi mesta predsednika ne, daleč od tega. Povezano je s tem, da se je menjala več kot polovica ustavnega sodišča in da tudi preostali dve sodnici iz prejšnje sestave kmalu zaključujeta mandat. Vse to je prišlo samo po sebi in zaupanje svojih kolegov sem sprejel. Delo mi je precej pisano na kožo. Kolektiv je dober in mu zelo zaupam. Intelektualnega naboja, ki je tu prisoten, ne moreš doživeti povsod. Predanost delu in zavedanje o vlogi, ki jo imamo, je prisotna. Verjamem v ta kolektiv, pa ne govorim samo o sodnikih in svetovalcih - tudi drugo sodno osebje je pomembno. To mi je olajšalo tudi odločitev, da sem kandidiral za predsedniško mesto."

Ne zanima nas, kaj ustreza političnim opcijam

Kako ste na ustavnem sodišču zrli na zadnje iskanje imena za mesto ustavnega sodnika. Politika nič ne vpraša, kaj ustavno sodišče potrebuje.
"To, da ustavno sodišče samo od strani gleda, kaj se dogaja tako pri predlogih za imenovanje kot potem z glasovanjem, nam ne ustreza. Informacija, kaj si na ustavnem sodišču želimo, kje ugotavljamo, da je naš strokovni manko, bi gotovo bila dobra tako za državni zbor kot prej za predsednika republike. Govorim seveda zgolj o informaciji o stanju na sodišču, nič o imenih."
Če bi imeli priliko povedati, kaj bi?
"Pokrito je pravo Evropske unije, pokrito je mednarodno pravo, pokrito je ustavno pravo, kazensko pravo. Čez slabi dve leti odhaja strokovnjakinja gospodarskega prava, paziti moramo na področje upravnega prava, izgubili bomo na področju delovnega in socialnega prava in to bi kazalo nadomestiti. Ampak, predvsem bi si želel nekoga z veščino odločanja. Upam, da to ne bo razumljeno narobe, in nikakor ne želim, da bi se to povezovalo z imeni, ampak na veščino sojenja ne smemo pozabiti."

Zasuti smo, res je

Za pravkaršnje kadrovanje na ustavno sodišče se je neverjetno ekspresno vklopil levi politični stroj. Ni pripravljenosti, ni moči, ni želje, da bi se šlo čez politične delitve.
"Ne morem nasprotovati temu, kar ste povedali. Moj dosedanji občutek, in mislim, da ni naiven, pa je, da to v resnici ostane pred našimi vrati. Ne moremo vplivati na to, kaj se dogaja v državnem zboru, a ostane pred vrati ustavnega sodišča. S prepričanjem vam lahko povem, da to pri odločanju ustavnega sodišča ni vidno. Morda vam bom čez dve leti povedal drugače, po letu in pol pa druge izkušnje nimam. Naša neodvisnost je prva stopnička do tega, da bo na koncu naša odločba prepričljiva in da bo spoštovana. Gre tudi za integriteto vsakega ustavnega sodnika. Poigravati se s tem, to na ustavnem sodišču ne gre."
Saj. Dojeto je kot poslednji naslov, ki vendarle zna ločiti med prav in neprav. Tako imenovani mali človek, kakor ste mu vi rekli, ko ste se predstavljali pred imenovanjem za ustavnega sodnika, tisti, ki gre skozi vse sodne instance, tako dojema.
"Najprej mali človek. To sem res rekel na predstavitvi, ampak mi je bilo takoj žal."
Ja, ni se vam prav posrečilo.
"Vsak človek je lahko velik človek, tako da popravljam, kar se mi je zareklo. Nisem mislil slabšalno. Glede zasutega sodišča. Res je! Pristojnosti ustavnega sodišča so številne. Ni povsod tako. Marsikdo tudi pride na ustavno sodišče, že ko mu odvetnik svetuje, da ne, zato, ker je to pri nas mogoče. Na ustavnem sodišču ni nujno zastopanje po odvetniku, ni sodnih taks. Letos smo rešili 27 odstotkov več zadev kot lani, pa s tem nismo naredili nobenega občutnega koraka v zmanjševanju zaostankov, ker se je približno za toliko tudi povečalo število novih zadev. To ni jadikovanje ali tarnanje, ampak v resnici se številke pripada večajo. Število ustavnih pritožb se še vedno veča. Čeprav niti niso naša temeljna pristojnost. Določena ustavna sodišča jih niti ne poznajo."

Anomalija ni normalna

Odločba ustavnega sodišča o izenačenem financiranju javnega programa v državni in zasebni osnovni šoli še vedno ni uresničena, več vlad že ne. Vaša predhodnica je namignila, da pa bo morda kar ustavno sodišče politiki naložilo način, da to naposled izpelje.
"Moram biti previden, ker imamo na ustavnem sodišču dve zadevi na to temo - ena je absolutno prednostna - in ne smem prejudicirati."
Dve zadevi zato, ker je ta odločitev ustavnega sodišča še kar na papirju in se kršijo pravice?
"Zahteva se stopnjevanje sankcije, ja. Od sodnika poročevalca pričakujemo določen predlog, v katero smer bo šel, ne vem. Možnosti so različne, nekatera ustavna sodišča so zelo pogumna. Sodišče recimo odloči, da bo prenehal veljati zakon v celoti, če odločba v tem in tem času ne bo uresničena. Tovrstnih 'groženj' mi še nismo uporabljali. Je pa res, da je tam, kjer jih uporabljajo, statistika neuresničenih odločb ustavnega sodišča - nič. Mislim, da zakonodajalec, zaradi sporočila ljudem, naj zaupajo v sistem, ne bi smel ustvarjati vtisa, da je to, da neka anomalija ni odpravljena, nekaj normalnega. To zamaje zaupanje v celotni sistem. Da se družba lahko normalno razvija, je zaupanje ljudi v oblast, v to, da se sistem spoštuje, izrednega pomena."
Ampak kdaj se reče tudi, da ustavno sodišče ni prepoznalo kršitve.
"Ko stranka zmaga proti državi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, se marsikdaj tako reče, res je. A pogosto so primeri, ko bi lahko šlo za kršitev, ampak nismo pristojni, da jo ustavimo. Pri prekrških recimo je pogoj, da bomo sodbo rednega sodišča obravnavali, to, da gre za precedenčno vprašanje. Če je vprašanje že bilo rešeno, a se pred sodišči ni spoštovalo, za nas ni precedenčno in ga kljub kršitvi 'izpustimo'. Načrtujem, da nekaj tu naredimo. Pri kar nekaj prekrškovnih zadevah vidimo, da zna pritožnik uspeti na ESČP, niso pa precedenčne. Seveda pa gre tudi za primere, ko ESČP določeno zadevo preprosto drugače vidi in drugače presodi kot nacionalna sodišča. Ko oni postavijo svoje standarde, pa jih ustavno sodišče vedno upošteva. Doba, v kateri na ustavnem sodišču odločimo, je od enega leta naprej, tudi do treh let, izjemoma več. To je problem. Zgodi se tudi, da kdo že prestane kazen zapora, ko mi šele odločamo o zadevi. To nas čaka. Kako reševati predvsem kazenske zadeve, kjer so posegi v osebno svobodo. Ampak pri številu zdajšnjih nerešenih zadev bi, računam na pamet, pomenilo, da mora sodnik rešiti sedem zadev na dan, to pa je nemogoče. Sporočilo javnosti je zato: v resnici delamo, kar lahko, tempo je hud, žrtvujemo tudi svoj prosti čas, da, na odločitev ustavnega sodišča je treba dolgo čakati. Ne tarnam. Težko pa mi je podpisovati pojasnila pritožnikom, zakaj še nismo odločili in da ne morem napovedati, kdaj bo zadeva na vrsti. Zato to raje odkrito povem."
Po čem kričijo vse te ustavne pritožbe, če potegneva hitro črto?
"V kazenskem senatu, kjer sem leto in pol in najlažje ocenim, zagotovo temeljna procesna jamstva. Pravica biti slišan, enakost orožij, glavne obravnave, izvajanje dokazov, tudi šesti člen Evropske konvencije o človekovih pravicah."
To je pravica do poštenega sojenja.
"Res je. In povsod gre za nianse, ne da bi bilo popolnoma ignorirano. Nianse so dovolj, da se pride pred ustavno sodišče. Kršitve, vidne na prvi pogled, so bile dve, tri, odkar sem na ustavnem sodišču."
Meni se ne zdi malo. Za leto in pol.
"Zaradi takšnih sem resnično nejevoljen. Nekaj manj sicer, kadar v njih ne prepoznam namernosti. Ni povsem enako, če je prisotna sistemska napaka ali če se nekaj zavestno ignorira. Do slednjega pa sem izrazito strog. Ne gre le za stranke, gre tudi za domino učinek nezaupanja v sistem in daje veter v jadra posplošenim in pompoznim kritikam. Za vse napake sicer imamo sistem, ki temelji na instančnosti - pritožbe in druga pravna sredstva. Velika večina sodnih postopkov je večstopenjskih, da se napake odpravijo. Tudi to je pomemben vidik pravne države."