Najprej malo historiata: že kmalu po nastopu mandata te vlade – minister Pikalo je ministrski stol zasedel 13. septembra 2018 – je bilo slišati, da si je šolskopolitična ekipa za nalogo zadala pripravo nove bele knjige o vzgoji in izobraževanju. Že tretje po vrsti v zadnjih 25 letih, pri čemer je od prejšnje minilo šele dobrih 7 let, večina v njej predvidenih sistemskih rešitev pa nikoli ni ugledala niti luči državnega zbora niti tiskarne Uradnega lista. Nekateri smo se zato že ob prvih napovedih spraševali, čemu bi se lotevali nove bele knjige, ne da bi kakor koli premislili predlagane rešitve iz BK2011. Temu smo se nekoliko čudili tudi zato, ker bela knjiga ni zgolj skupek leporečja, ki ga je mogoče ob priložnostnem viharjenju možganov vreči na nekaj strani papirja, pač pa je resen strateški dokument, ki temelji na poglobljenih analizah, komparativnih študijah, evalvacijah in raziskavah po vsej izobraževalni vertikali; te so nato podlaga za premišljene predloge celovitih sistemskih rešitev. Če ne drugega, to stane – precej časa in denarja. Toda šolska politika je še naprej dajala vtis, da je izobraževanje za posameznike in za družbo tako zelo pomembno, da sistemske rešitve dejansko terjajo ponovno celovito strokovno in širšo javno obravnavo.
Toda s to sliko je bilo od vsega začetka nekaj narobe: besedovanje ministra o tem, kako je izobraževanje pomembno in kako si zasluži temu primerno politično in strokovno pozornost, je bilo v trpkem nasprotju z dejanji. Pogled nazaj pokaže, da minister Pikalo in njegova ekipa nikoli niso resno mislili z belo knjigo. Najprej so namreč organizirali nekakšne široke javne razprave o stanju na področju šolstva: toda če z belo knjigo misliš resno, se je treba sistemskih vprašanj najprej strokovno premišljeno lotiti in za to je potrebno delo strokovno usposobljenih ekspertov, ki pripravijo sistemske predloge. Šele nato so smiselne (in nujne) širše javne razprave. Če pa so takšne razprave prva poteza, ki jo narediš, je jasno, da jo narediš natanko zato, ker ne želiš, da se na področju, ki ga pokriva tvoj resor, kaj resnega premakne. Takrat ti pride prav, da v takih razpravah cveti tisoč in en cvet, ti pa nato trgaš tiste, ki ti politično in pri ohranjanju statusa quo najbolj ustrezajo.
Toda ohranjanje vtisa, da MIZŠ z belo knjigo misli resno, se je nadaljevalo. Številne strokovne in javne ustanove so dobile poziv, da ministrstvu predlagajo strokovnjakinje in strokovnjake, ki bi lahko tvorili strokovno skupino za pripravo tega dokumenta. Nanj so se tudi naivno odzvale: malo zato, ker so res verjele, da bo MIZŠ predloge upoštevalo; malo pa najbrž tudi zato, da jim – kolikor bi iz te moke slučajno nastal kak kos kruha – ne bi nihče očital, da niso nikogar predlagale. Nekateri smo imeli že s tem težave: če namreč snuješ ekipo resnih strokovnjakov, menda kot resorno ministrstvo veš, kdo so – in tiste, za katere meniš, da jih potrebuješ, pač povabiš. Smo namreč v Sloveniji, kjer se takšne strokovnjakinje in strokovnjake bolj ali manj da prešteti na prste nekaj rok, zato manevri z nekakšnimi »javnimi razpisi« niso potrebni. Razen seveda če gre zgolj še za eno epizodo v igri ustvarjanja vtisa, da se »nekaj dogaja«.
Sledilo je obdobje zatišja. Za nekaj časa je beloknjižna vnema vsaj na videz potihnila, tako da smo se že spraševali, ali niso na ministrstvu te ideje opustili. Seveda smo se spet motili – nečesa, česar nikoli ni bilo, pač ni mogoče opustiti.
Nato pa je sredi januarja 2020 z ministrstva prišla vest o tem, da je z delom začela »strokovna skupina« za pripravo bele knjige, ki jo bo vodil nihče drug kot dr. Jadran Lenarčič. Nedvomno uspešen strokovnjak za področje robotike in dolgoletni direktor Inštituta Jožef Stefan, toda kakšne reference ima dr. Lenarčič za vodjo priprave bele knjige s področja vzgoje in izobraževanja? Približno takšne, kot jih imamo podpisniki in podpisnice za vodjo strokovne skupine za pripravo bele knjige o zdravstvu. Ali bi nam zaupali vodenje takšne strokovne skupine? Bi, seveda – če bi želeli, da ne nastane nič resnično strokovno relevantnega. Toda dr. Lenarčič je samo vodja skupine, ta ima seveda več članic in članov: med njimi celo dva bivša ministra za šolstvo, od katerih je za enega mogoče reči, da se spozna na del izobraževalnega sistema. Poleg njiju pa še nekaj ljudi, katerih skupni imenovalec je le ta, da se dejansko ne ukvarjajo niti znanstveno niti strokovno s sistemom vzgoje in izobraževanja.
Je v ekipi kdo iz Zavoda RS za šolstvo? Ni. Je v ekipi kdo iz Pedagoškega inštituta? Ni. Je v ekipi kdo, ki se ukvarja s poklicnim in strokovnim izobraževanjem? Ni. Je v ekipi kdo, ki se ukvarja s predšolsko vzgojo? Ni. Je v ekipi kdo, ki se ukvarja z osnovno šolo? Ni. Morda kdo, ki se ukvarja z izobraževanjem odraslih? Ni.
To je klofuta, ki jo je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na čelu z ministrom dr. Jernejem Pikalom brezsramno prisolilo vsem, ki se v tej državi ukvarjajo (tudi) s sistemskimi vprašanji vzgoje in izobraževanja. Toda ne le njim: je klofuta, ki jo je šolska politika prisolila vsem državljankam in državljanom, ki so dejansko verjeli, da si ministrstvo prizadeva z novo belo knjigo poiskati odgovore na mnoga sistemska vprašanja, ki neposredno in posredno vplivajo na kakovost in pravičnost vzgoje in izobraževanja v tej državi.
Tiskovna konferenca, na kateri je minister predstavil skupino in njenega vodjo, je bila parada leporečenja in nekonsistentnosti. V dvajsetih minutah smo lahko med drugim slišali, da ima bela knjiga rok trajanja 10 let, zato po tisti iz leta 2011 potrebujemo novo. Hkrati smo slišali, da tokratna bela knjiga ne bo takšna, kot so bile prejšnje – šlo bo za nekakšno vizionarsko strategijo, ki naj bi nekaj straneh začrtala izobraževanje v prihodnosti (glede na ministrovo razumevanje rokov trajanja očitno le tam nekje do leta 2030). Slišali smo tudi, da ta bela knjiga ne bo predlagala »kurikularnih rešitev«, kot naj bi bilo pri prejšnjih - tu sicer ni bilo čisto jasno, kaj želi minister povedati, razen tega, da ne loči sistemskih od kurikularnih rešitev. Slednje niso bile predmet niti prve niti druge bele knjige. Čeprav v ekipi praktično ni strokovnjakov, ki bi se spoznali na delovanje vzgojno-izobraževalnega sistema, smo slišali tudi, da bo njihova naloga evalvirati prejšnjo belo knjigo in njene predlagane rešitve. In seveda veliko o vizijah, strategijah in o velikem pomenu izobraževanja.
Nobene bele knjige ne bo. Dobili bomo izdelek na nekaj straneh, ki bo plod zagotovo dobronamernega razmisleka posameznikov, ki so sicer ugledni in na svojih področjih kompetentni strokovnjaki, žal pa to v veliki večini niso, ko gre za iskanje (pa četudi samo »strateškega« okvira) sistemskih rešitev, kar pa v tej državi po dvajsetih letih neodgovornega političnega igranja z vzgojno-izobraževalnim sistemom nujno potrebujemo.
