Odvisnost: Mamljivost virtualnega uspeha

Prekomerna uporaba digitalnih tehnologij kljub številnim opozorilom postaja vse večji problem, saj mladi vse več aktivnosti in interesov usmerjajo v njihovo uporabo - tudi do točke, ko jim te popolnoma prevzamejo življenje.
Kakšna je razlika med uravnoteženo, prekomerno rabo in zasvojenostjo? Tjaša Antolič, psihologinja iz Centra Šteker: "Ko mladostnik redno hodi v šolo, ima hobije, čas za vsakodnevne aktivnosti, se druži s prijatelji, gre kam tudi s starši, ostali čas, ki ga ima na voljo, pa preživi pred računalnikom, ki je samo del njegovega življenja, govorimo o uravnoteženi rabi tehnologije. O prekomerni rabi govorimo, ko mladostnik sicer še hodi v šolo, ko pride domov, pa sede za računalnik. Zgolj občasno se odzove vabilu prijateljev, morda gre še na kak izlet s starši, ampak digitalne tehnologije že okupirajo njegovo življenje. Zasvojenost pa nastopi takrat, ko tehnologije popolnoma nadvladajo posameznikovo življenje. Opazen je padec ocen, če še sploh hodi v šolo. Oseba izgubi željo po druženju z vrstniki, po aktivnostih, ki jih je prej z veseljem opravljala. Tudi če ne uporablja tehnologij, razmišlja o tem, kaj bo počela, ko bo spet online. Zasvojenost spremlja laganje staršem, prepiranje, spremembe prehranjevalnih in spalnih navad."

Virtualnost je del prihodnosti

Nina Babič, psihologinja iz svetovalne službe Osnovne šole Martina Konšaka, je na konferenco o zasvojenosti in rabi digitalnih tehnologij med mladimi prinesla nekaj primerov iz prakse, s katerimi se je srečala pri svojem delu. "Svetovalni delavci smo dobro opremljeni z metodami za preprečevanje medvrstniškega nasilja, zadnjih nekaj let pa se to seli v svet, ki ga manj obvladamo." Kot primer skupinskega nasilja opiše izolacijo, ko neke osebe ni v skupini Viber, zaradi česar se počuti izločeno. Učenci na facebooku sprejmejo vse prijatelje, ker je važno, koliko jih imajo - tako se je zgodilo, da je večina osmošolcev imela med prijatelji pedofila, ki jim je poslal zelo neprimerno fotografijo. "Svoje dnevnike smo včasih skrivali, v času facebooka pa je hudo, če nihče ne prebere objave," skuša razliko med nekoč in danes opisati Babičeva.
Babičeva se zaveda, da je svet zunaj računalniških igric blazno nezanimiv za mlade, ki so vajeni dražljajev, saj jih je v njem premalo. "Če komu rečeš, naj gre na sprehod, te vpraša, zakaj. Pozabljamo, da se v novo realnost selijo ljubezen in spolnost, prijateljstva in nova poznanstva, družabno življenje, nasilje, zabava, igra, poklicne vizije, nakupovanje, igre na srečo, šport, nova komunikacija, pravi psihologinja. Primerjave z lastnim odraščanjem odsvetuje. "Ne smemo jim dati občutka, da odraščajo slabše, kot smo odraščali mi." Virtualnost je del prihodnosti in fino je, če odrasli to sprejmemo. V digitalizaciji tako vidi tudi prednosti. Krepi se angleščina, mladi imajo dostop do informacij, poglabljajo lahko znanja, interese, poglede, skrajšajo se reakcijski časi, boljša je koordinacija, spodbuja logično mišljenje.

Komunikaciji manjka neverbalni del

Nova komunikacija nima posebej označenih pravil, manjka ji neverbalni del. Slavisti se zgražajo, psihologi pa iščemo nove pomene za razlage zelo kratkih besed. Opiše primer virtualne ljubezni, ko sta sedmošolca po treh tednih končala ljubezensko razmerje. Sama ni opazila, da bi se družila, v šoli se nista pogovarjala, ker ju je sram. Fant pa je doživljal izgubo zelo realno, je razložila Babičeva, ki je v pogovoru z njim ugotovila, da je dejansko pogrešal dve uri pogovora vsak dan po šoli. "Občutil je grozno praznino. Doživljanje teh čustev in izražanje je bilo zanj zelo realno in pristno." Spletno nasilje in spletne ljubezni je težje nadzirati, težko je določiti osebnostni profil, saj možnost anonimnosti poveča krutost (ali strast), je razložila psihologinja. Težave vidi tudi v tem, da mladostnik ne vidi odziva na svoje virtualno vedenje in se tudi ne zaveda posledic. Dogaja se, da mladi, ki se družijo online, v realnosti skrčijo svoje odnose in se sploh ne družijo, saj to morda ni "kul". Jim je povsem dovolj, da se družijo samo online. "Ljubim te, ne morem živeti brez tebe - to veliko lažje zapišeš kot izgovoriš."

Največji narkotiki so večigralske igre

Ne zagovarjajo tega, da se otroku odvzame mobilna naprava ali se mu onemogoči dostop, če z njo preživi preveč časa. Verjamejo, da če nekomu, ki je prej preživel z mobilnikom osem ur dnevno, telefon odvzamemo, naredimo več škode kot koristi. Treba je poiskati alternativne variante, spodbujati prostočasne aktivnosti in interese posameznika ter postopoma zmanjševati rabo. Svetujejo tudi, da računalnika ni v sobi, kjer otrok spi, saj imamo v skupnem prostoru boljši nadzor nad uporabo. Dejstvo je, da nihče ni imun. Vsak lahko postane zasvojen z digitalnimi tehnologijami. So pa osebnostne poteze, ki povečujejo možnost za razvoj zasvojenosti. Gre za osebe, ki so zaprte, labilne in imajo nižjo samopodobo.
Marko Puschner s Točke o osveščanju o varni rabi interneta Safe.si izpostavlja, da je glavni problem interneta, da odrasli ne znamo otrokom predstaviti te tehnologije na način, kako ga kreativno uporabljati - predvsem zato, ker tega tudi sami ne znamo in ker je edini način, ki ga industrija propagira, zabava: družabna omrežja, igre. Družabna omrežja in aplikacije so tako danes sestavni del življenja mladostnikov, marsikdo, sploh pa ne najstniki in otroci, pa se ne zavedajo, da objava na spletu tam tudi ostane. In da te bo to spremljalo celo življenje, je poudaril Puschner.

Na spletu ostane večno

Antropolog Dan Podjed se je dotaknil fasciniranosti z lastno podobo, obsedenosti s sabo, ki je povezana s tehnologijami. Govora je o selfiju (sebku), ki je po definiciji fotografija sebe, ki jo nekdo običajno posname s pametnim telefonom ali spletno kamero in naloži na spletno družbeno omrežje. Ugotavlja, da to, kar je res, danes ni več pomembno, pomembno je le, da izstopaš iz povprečja. Opozarja pa, da na spletu nič ne izgine.
Predsednik društva Indijanez Ramiz Derlić pa je v zaključnem govoru izpostavil, da so tehnologije tukaj - in ne moremo reči, da niso koristne. "V Afriki pomagajo pri zmanjšanju posilstev, v pomoč so denimo pri odkrivanju zločinov. Mladi niso zmožni zmeraj presoditi, kdaj je dovolj, kaj je zanje dobro in kaj ne. Zato smo tukaj odrasli, tako strokovni delavci kot starši, da jim pri tem pomagamo."