Operacija Vsadki: Podatke o ortopedskih vsadkih imajo kar v zvezkih

"Včasih se šalim, naj škripa, dokler ne škripnem, je vse v redu," je o svojih glasnih umetnih kolkih povedal Slavko Vizovišek, upokojeni novinar. Najhuje je zjutraj, ko se ogreje, je bolje. Revizijska operacija, s katero bi mu vgradili nova kolka, ga ne mika. Odločil se je, da bo ostalo, kakor je. "Če hodim s kom po mestu, misli, da imam okovane čevlje," se pošali.
Prve bolečine v levem kolku je začutil že sredi devetdesetih, a je bil takrat, pet let pred abrahamom, še premlad za zamenjavo sklepa. Več kot desetletje je minilo, preden so mu marca 2006 vstavili levo kolčno protezo. Takrat ga je bolel tudi že desni kolk, tega so mu z umetnim zamenjali konec istega leta.
"Najprej me je kolk bolel, ko sem hodil, potem nenehno, bolečina je postala res zoprna, operacija je bila olajšanje. Po 13 letih bolečine, ko nisem mogel več normalno hoditi, sem lahko šel v planine."
Ko smo se pogovarjali z njim, je dejal, da mu niso povedali, katero znamko kolka so mu vgradili. Povedali so mu, da je iz kovine, plastike in keramike in da je to "najboljše, kar imajo".
Tako so mu dejali v ortopedski bolnišnici Valdoltra (OBV), zaupal jim je. "Bilo je čisto drugače od tega, kar sem poznal. Organizacija je bila odlična, dejansko si na vrsti, ko te pokličejo."

V digitalnem letu 2002

Slavko Vizovišek je imel srečo. Ortopedska bolnišnica Valdoltra ima edina v Sloveniji vzorno urejene evidence o vsadkih, ki jih vgrajujejo, v njihovem primeru so to zlasti umetni kolki in kolena.
OBV je lani po podatkih ZZZS opravila slabo četrtino vseh operacij menjave kolkov in slabo tretjino menjav kolen v Sloveniji. Prvi dan leta 2019 bo postala skrbnica in upravljavka nacionalnega registra artroplastike, konec 2019. pa bo slavila že 110. obletnico delovanja.
Kljub častitljivi starosti je ortopedska bolnišnica v Valdoltri tudi v stiku s časom, česar za druge slovenske bolnišnice ne moremo zapisati. Svoje podatke o kolčnih in kolenskih vsadkih je OBV začela digitalizirati že konec devetdesetih, medtem ko je interni register artroplastike zasnovala leta 2002.

Zamenjav kolkov je vse več

Število zamenjav kolčnih protez v tej bolnišnici se sicer od leta 1998 zlagoma povečuje, danes pa jih je za več kot 80 odstotkov več. Po nekaterih strokovnih ocenah je treba v povprečju zamenjati 12 odstotkov vgrajenih umetnih kolkov in okrog 10 odstotkov kolen. V splošnem so razlogi za revizijo odvisni tudi od starosti in dejavnosti pacienta ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na obstojnost proteze.
Po podatkih OBV za skoraj štiriinpolletno obdobje je težave največkrat, v slabi petini primerov, povzročilo "omajanje acetabularnega dela", kar pomeni, da se je proteza omajala v ponvici, tam, kjer "sedi" umetno stegnenično deblo. V nekaj manj kot petini primerov pa je bilo krivo omajanje umetnega stegneničnega debla. Šele na tretjem mestu najpogostejših vzrokov je bil z dobrimi 10 odstotki primerov "periprotetični zlom femurja", po domače obprotezni zlom stegnenice.
Pred dvema letoma sta v slovenski medijski prostor planila primera zloma umetnega kolka Profemur Z pri dveh pacientih. Njihov proizvajalec je Wright Medical Technologies, nekoč pa je bil to Cremascoli. Naši strokovni viri so nam pojasnili, da je bila Cremascolijeva proteza dobra, nakar je družbo prevzel Wright Medical Technologies, ta je spremenil zasnovo proteze in čez nekaj let so se začele prve težave. Omenjeno kolčno protezo so v OBV nehali vgrajevati že leta 2012. Ta podatek smo pri njih lahko dobili zato, ker imajo v Valdoltri urejene statistične podatke o medicinskih vsadkih.

V analognem letu 2018

V Sloveniji nimamo javnega registra medicinskih pripomočkov, v katerem bi lahko pacienti, stroka ali splošna javnost pridobili verodostojne informacije o zapletih s pripomočki, ki jih uporabljajo. Pacienti so prepuščeni lastni pobudi.
Nekdanji novinar Večera z začetka zgodbe, čigar kolki škripajo, se je, ko je bil v dvomih, posvetoval z znancem, ki je ortoped. Dejal mu je, da je po slikah sodeč vse v redu, da operacije ne potrebuje tudi zato, ker ga nič ne boli. Uvedba nacionalnega registra artroplastike, ki ga napovedujejo že vrsto let, v smislu dostopa javnosti do podatkov, ki zadevajo javno zdravje, kratkoročno ne bo spremenila ničesar. Vse bolnišnice v Sloveniji, ki vgrajujejo različne sklepne proteze, namreč podatke o vgrajenih vsadkih vodijo zgolj na papirju. V zvezkih.

Novo obdobje ali le preobleka?

"Register endoprotetike Slovenije je za slovensko ortopedijo zelo pomemben," so zapisali v ortopedski bolnišnici Valdoltra. Dodali so, da si zanj prizadevajo že vrsto let. Toda prve analize podatkov registra, ki bodo lahko prispevale tudi k prihodnjim strategijam, bo mogoče pripraviti šele "po nekaj letih njegovega delovanja".
Nacionalni inštitut za javno zdravje je OB Valdoltra že posredoval papirnate obrazce, na katerih so mu osem let poročale slovenske bolnišnice. Ker NIJZ ni imel podatka, koliko obrazcev so zbrali v osmih letih, smo jih prosili za opisno pojasnilo.
Sporočili so nam, da so obrazce shranili v škatle: "Vseh škatel je 28. Polovica škatel je velikosti 30 x 50 x 10 cm, polovica pa nekoliko manjših (okrog 20 x 40 x 10 cm)."
Po nekaj krogih dopisovanja so tudi priznali, da bolnišnice, razen Valdoltre, podatkov o endoprotezah vendarle nimajo digitaliziranih. Takole so pojasnili svojo vztrajnost: "Ker so bili obrazci s podatki računalniško natisnjeni, smo sklepali, da gre za digitalno obliko vhodnih podatkov. Enako informacijo smo dobili tudi od OB Valdoltra, po bolnišnicah pa tega nismo posebej preverjali."