Prvega januarja je začel veljati zakon o osebni asistenci. Osebna asistenca je s tem postala pravica invalidov, kar pomeni, da se mora izvajati, če jo upravičenec potrebuje. To je velik korak naprej, kajti doslej je osebno asistenco ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sofinanciralo na osnovi razpisov ali programov in ni bila dosegljiva vsem invalidom in tudi ne v obsegu, kot bi jo potrebovali. To ne nazadnje potrjujejo številke o financiranju: v letu 2018 je ministrstvo za to namenilo 3,3 milijona evrov, za 2019 pa je za osebno asistenco okoli 500 uporabnikom zagotovljenih 15,6 milijona evrov, še 1,7 milijona evrov pa za komunikacijski dodatek v obliki denarnega nadomestila, do katerega bodo upravičeni gluhi, slepi in gluho-slepi in ga bo predvidoma uveljavljalo okoli tisoč ljudi.
- Doslej je osebno asistenco ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sofinanciralo na osnovi razpisov in programov in ni bila dosegljiva vsem invalidom in tudi ne v obsegu, kot bi jo potrebovali.
- V letu 2018 je ministrstvo za to namenilo 3,3 milijona evrov, za 2019 pa je zagotovljenih 15,6 milijona evrov.
- Tisti gluhi, slepi in gluhoslepi, ki potrebujejo predvsem spremstvo, pa se lahko odločijo za prejemanje komunikacijskega dodatka.
- Na teden je posameznik upravičen do najmanj 30 ur osebne asistence.
Invalid si bo sam izbral izvajalca
Posameznik je do osebne asistence upravičen, če potrebuje najmanj 30 ur asistence na teden. Tisti gluhi, slepi in gluhoslepi, ki potrebujejo predvsem spremstvo in so doslej po podatkih ministrstva mesečno povprečno imeli 15 do 20 ur spremstva, pa se lahko odločijo za prejemanje komunikacijskega dodatka v višini nižjega dodatka za pomoč in postrežbo ali pa izkoristijo do 30 ur asistence na mesec. Invalid si bo sam izbral izvajalca. Osebni asistenti (to je lahko vsak, ki je polnoleten, poslovno sposoben, nekaznovan in ima potrebne lastnosti) bodo morali biti redno zaposleni pri izvajalcih. Izvajalci so lahko dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč, zavodi; za pridobitev tega statusa morajo podati vlogo na ministrstvo.
Zakaj je osebna asistenca tako pomembna
Tereza Vrhunc je na vozičku že 33 let. "Najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju, je, da sem se rodila, da sem se poročila, preživela v prometni nesreči in da sem se pred dvajsetimi leti srečala z osebno asistenco," pripoveduje. Ko je bila stara 22 let in le devet mesecev poročena, je imela prometno nesrečo. Poškodovala si je hrbtenico in hrbtenjačo - tako močno, da je v trenutku ohromela. Treh četrtin svojega telesa ne čuti in ga tudi ne more premikati. Noge ima popolnoma ohromele, roke lahko le delno uporablja.
"Ne morem se sama obleči ali sleči, ne morem vstati iz postelje, lahko pa sama jem, pišem, uporabljam računalnik, opravljam nekatera gospodinjska dela, najraje pa vozim avto in poleti plavam. Živim sama v svojem stanovanju, zato je osebna asistenca za moje samostojno in neodvisno življenje najpomembnejša, saj je tista sila in moč, ki me podpre tam, kjer sama ne zmorem več. Velikokrat mi tudi neznanci prijazno pomagajo. Veliko jih je celo veselih, da so imeli tako prijetno priložnost pomagati sočloveku. Njihova pomoč je osrečila mene in njih. Žal pa si s tem ne bi mogla urediti vsega življenja. Tukaj je bila nujna osebna asistenca, ki je zame resnično vitalnega pomena. Brez nje si ne morem zamisliti svojega življenja v vsaj relativni neodvisnosti."
Zakon o osebni asistenci bo mnogim olajšal pot, ki jo je morala Tereza prehoditi, da lahko kot tetraplegik živi sama v svojem stanovanju, vozi svoj avto in piše svojo zgodbo na svoj računalnik. "Mladi, ki so hendikepirani in želijo živeti svoje sanje zunaj institucije, imajo tako odprto pot," je prepričana Tereza Vrhunc. (glo)
Slepi bi rajši prejšnjo rešitev
Četudi so invalidi večinoma zadovoljni z rešitvami, ki izhajajo iz zakona o osebni asistenci, pa nekateri opozarjajo tudi na pomanjkljivosti. Med njimi Milan Mugerle, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, ki ocenjuje, da članom njihovega društva predlagane rešitve poslabšujejo možnosti za asistenco v primerjavi s prejšnjim stanjem. "Doslej smo osebno asistenco zagotavljali s štiriletnim posebnim programom ministrstva, v okviru katerega smo imeli zaposlenih šest asistentov, ki so pomagali 80 uporabnikom, našim članom. Ti so bili do te pomoči oziroma spremstva upravičeni po kriterijih iz našega pravilnika, ki je upošteval socialni položaj, stopnjo okvare vida in razvejenost uporabnikove socialne mreže. Program so sofinancirali pristojno ministrstvo, Fiho, občina in tudi uporabniki, ti so za uro pomoči prispevali en evro. Naši člani so imeli povprečno 15 ur asistence na mesec. Po novem pa lahko slepi zaprosimo za najmanj 30 ur asistence tedensko, kar odobri posebna komisija, ali za največ 30 ur asistence mesečno, do česar smo upravičeni na podlagi zdravnikove odobritve, in moramo za to prispevati polovico dodatka za pomoč in postrežbo, ne glede na to, koliko ur asistence mesečno izkoristimo. Naši člani se zato za osebno asistenco do 30 ur mesečno sploh ne odločajo, ker je zanje finančno nevzdržna. Na primer tistega, ki bi izkoristil vseh 30 ur asistence na mesec, bi stala ura pet evrov, če bi izkoristil manj ur, pa še več," razlaga Mugerle.
"Prišlo bi do dvojnega financiranja"
Na ministrstvu se s to razlago ne strinjajo. Tako pojasnjujejo: "Nekateri uporabniki, ki bodo upravičeni do osebne asistence, prejemajo denarni prejemek zaradi potrebe po tuji negi in pomoči. Namen tega prejemka je, da uporabnik financira tujo nego in pomoč, torej storitve, ki jih bo dobil (tudi) po Zakonu o osebni asistenci. Tako je določba 26. člena tega zakona, da mora uporabnik, če je upravičen do prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo oz. do drugih denarnih prejemkov zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, sofinancirati izvajanje osebne asistence s polovico prejemka, logična. V nasprotnem primeru bi prišlo do dvojnega financiranja. Res pa je, da bi bil v primeru, ko bi uporabnik koristil manj kot 10 ur osebne asistence na mesec, njegov prispevek nesorazmeren prispevku nekoga, ki koristi več ur. Vendar pri tem ne smemo spregledati, da tak primer pomeni, da nekdo iz državnega proračuna že prejema sredstva za (so)financiranje pomoči po tuji negi in pomoči in jih mora za ta namen tudi porabiti. Torej v takem primeru lahko storitev izbere po svoji presoji, na primer pri posameznih društvih, ponudnikih socialnega servisa ipd., in ne preseže zneska, ki mu ga je država za ta namen dala."
Večina jih želi komunikacijski dodatek
Gluhi lahko zaprosijo za dejansko osebno asistenco (najmanj 30 ur tedensko), podajo vlogo za prejemanje komunikacijskega dodatka v višini nižjega dodatka za pomoč in postrežbo ali pa izkoristijo do 30 ur asistence na mesec. "Zakon je prvi korak in dobra rešitev za nas gluhe, saj omogoča vsaj nekakšno kompenzacijo naše invalidnosti in nam vsaj deloma omogoča sodelovanje v širši družbi," meni sekretar Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Podravje Maribor Milan Kotnik. V društvu so najmanj 120 članom pomagali pri izpolnjevanju vloge, nekaj članov pa jo je podalo samostojno. "Naši člani se večinoma odločajo za komunikacijski dodatek," pove Kotnik. (tv)
(Ne)potrebno zaposlovanje strokovnih delavcev?
Mugerle ima pripombe tudi na rešitev, po kateri morajo izvajalci osebne asistence zaposliti strokovne delavce glede na število uporabnikov. V skladu z zakonom mora izvajalec, ki ima več kot pet uporabnikov, imeti zaposlenega strokovnega vodjo, za vsakih nadaljnjih 20 uporabnikov, to je 25 (5 + 20), pa še usklajevalca osebne asistence, za 45 uporabnikov drugega usklajevalca, za 65 tretjega itd. V primeru, da ima nekdo 80 uporabnikov, bi torej moral imeti zaposlenega enega strokovnega vodjo in tri usklajevalce osebne asistence.
"Zakon o osebni asistenci je dobro napisan, a kot tak se mora potrditi še v praksi"
