Matej Grošelj
Inštitut 8. marec je kot organizator referendumske kampanje o noveli zakona o RTV Slovenija v Kino Šiška povabil dolgoletne sodelavce javnega servisa, ki so občinstvu predstavili svoje zgodbe. Vsi govorci so izpostavili nevzdržne razmere, ki zaradi političnega vmešavanja v novinarsko delo vladajo na Kolodvorski. Prihodnjo nedeljo bodo volivci na referendumu odločali tudi o umiku strankarske politike iz upravljalskih procesov na RTV Slovenija.
Igor E. Bergant, voditelj Odmevov: Ne gre za nas kot posameznike, ampak za nas kot profesionalce z zelo odgovorno službo. 1. januarja 2024 bom proslavljal 30 let redne zaposlitve na RTV Slovenija, kjer sem začel delati že pred tem kot honorarni sodelavec. V tem času sem doživel marsikaj, večinoma lepih in tudi manj lepih stvari, ki dajejo misliti, da vsi med nami vendarle nismo vedno 100-odstotno profesionalni, kar naj bi bili. Nisem pa si mislil, da bom kdaj doživel kaj takega kot v zadnjem letu. Neskončno sem hvaležen za izkušnjo, da se soočam in pogovarjam z ljudmi, ki imajo zelo malo znanja, ki niso obremenjeni s profesionalizmom in spoštovanjem do drugih. Problem nastane, ko taki ljudje začnejo sprejemati zelo pomembne in daljnosežne odločitve za javno institucijo, ki ni ne naša ne njihova, ampak zelo pomembna družbena institucija. V informativnem programu nikoli nismo bili tako dobri, kot bi lahko bili, sedaj pa smo žal postali parodija samih sebe. Precejšnje število avtokratskih režimov po svetu poskuša vplivati na to, kako se informiramo, kako razumemo informacije, obenem pa poskušajo zamajati verodostojnost medijev, ki preverjajo informacije. V Sloveniji je nekdo upravljal s svojimi mediji in z zasmehovanjem resnih in relevantnih informacij načrtno poskušal zamajati zaupanje ljudi v verodostojnost medijev. V Sloveniji nekdo opravlja Putinovo delo. Zelo pomembno je, da tega ne dopustimo. Če se bodo ljudje informirali samo še prek facebooka in twitterja, če bodo verjeli vsemu, kar preberejo na internetu, se slabo piše naši demokraciji. Nisem zagovornik teorij zarot, a svarim pred tem, da se ta čas v Sloveniji uničuje zelo pomemben steber naše družbe. Za družbo je nevarno in dolgoročno pogubno, če to prepuščamo ljudem, ki ravnajo neskrbno in imajo morda celo zle namene. Ne borimo se za naše stolčke. Borimo se za to, da boste tudi v prihodnje imeli relevanten vir informacij, da si boste lahko ustvarili mnenje in hkrati vedeli, da gre za informacije, ki v principu držijo. V svetu laži in manipulacij bo nemogoče živeti, zato se vsi skupaj borimo, da bomo živeli v normalni in demokratični družbi. Ne pustimo ljudem, da opravljajo delo drugih in imajo zle namene.
Mateja Pevec, montažerka: Na RTV Slovenija sem začela delati leta 1991. Med osamosvojitveno vojno smo spali v službi in bili kot velika družina. Takrat me ni bilo strah, sedaj pa imamo sovražnike znotraj lastnih vrst in nikoli ne veš, kam pes taco moli. Od prvega dne na televiziji zelo rada opravljam svoje delo, ki je kreativno in ustvarjalno. Bojim se, da zaradi stresa, ki ga doživljamo ustvarjalci televizijskega programa, ne moremo biti več tako osredotočeni na detajle, ki so zelo pomembni, da je slika za gledalce najmanj moteča.
Ilinka Todorovski, nekdanja urednica in novinarka ter varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev: Minilo je 20 let, odkar sem uredila svoj prvi Dnevnik. Preden sem ga uredila, sem imela za seboj orjaško dolgo in naporno začetniško kariero novinarke in urednice na RTV Slovenija. V to hišo sem prišla leta 1985, ko so v desku delali velikani, kot sta Tomaž Terček in Danica Simšič. Če bi me danes kdo vprašal, ali bi jutri uredila Odmeve, bi se te naloge lotila z največjim strahospoštovanjem. Tako pa se dogaja, da pride za urednika Odmevov nekdo, ki pred tem ni opravil niti ene sekunde televizijskega dela. To me osebno žali. Težava je, da je tarča prevzema postal informativni program. Vsi tisti, ki menijo, da se takšno ravnanje ne bo razširilo, se motijo. V drugih enotah RTV Slovenija, denimo na radiu, menijo, da se njim ne more zgoditi, da bi njihov direktor postal desna roka nekdanjega predsednika vlade. Prepričana sem, da se to lahko zgodi, saj se je doslej zgodilo vse, za kar smo mislili, da je nemogoče tudi v divjih sanjah. Osebno me žali, da odgovorne naloge prevzemajo amaterji, da preizkušeni profesionalni kolegi nimajo priložnosti delati, da z menoj sočustvujejo kolegi s hrvaške nacionalne televizije. Na RTVS zamujamo z nagovarjanjem mlajšega občinstva, iskanjem novih formatov, modernizacijo javnega medija. Postati moramo bolj dostopni in zanimivi. Ti ljudje, ki so sedaj prevzeli hišo, niso profesionalci, zato je treba ustaviti škodo, resetirati zadevo in ohraniti optimizem. Takšne napake, kot jih sedaj gledamo na ekranih, niso dovoljene in ne smejo postati standard v javnem mediju. Če se mlajši kolegi ne bojijo za svojo usodo in stopijo pred javnost, s kakšno pravico bi jaz molčala? Zdaj ni čas za molk.
Manica Janežič Ambrožič, novinarka: Med vožnjo do Kina Šiška me je taksist vprašal, zakaj sem tako napeta. Povedal mi je, da se mu zdimo vsi zaposleni z RTV Slovenija žalostni. Dodal je, da se na koncu stvari vedno uredijo. Verjamem, da se bodo tudi naše razmere uredile, ker verjamem, da je v Sloveniji dovolj ljudi, ki ne bodo dovolili, da tako pomembna ustanova izgine s področja demokracije. Ne smemo dopustiti, da jo odnese ena ali druga politična opcija. Tukaj smo zato, ker verjamemo, da smo na drugi strani politike, ker verjamemo, da moramo biti kritični do vseh, da lahko delamo boljšo javno RTV. Žalitve in grožnje se dogajajo že nekaj let, a so ljudje molčali. Ko se je „klalo“ ljudi na družbenih omrežjih in portalih, ko se je obračunavalo z ljudmi do krvi, ko so trpele družine, ko se je ljudi mrcvarilo ... Ob tem ne smemo več molčati. To obdobje se ne sme več ponoviti. Ne zdaj, ne čez 10 ali 20 let. Ne smemo dopustiti žalitev in mrcvarjenja ljudi. Nastopiti mora javnost. Upam, da se bodo razmere uredile v dobro demokracije. Vsak od nas ima svojo vlogo. Nihče ne sme molčati, saj bodo prišli po vsakega od nas. To ni prav.
Boris Vasev, novinar: Na MMC smo soočeni z zelo bizarno situacijo, ko je položaj vršilca dolžnosti urednika uredništev prevzel človek, ki tega dela noče opravljati. Če pustimo ob strani njegovo nekompetenco, Igorja Pirkoviča novinarstvo ne zanima. Kako naj uredništvo vodi človek, ki ne želi stopiti niti v redakcijo? Najprej smo dva meseca čakali na skupni sestanek, nato z njim nismo več spregovorili. V času volitev ga ni bilo na spregled, komunikacija ni potekala na noben način. Ne gre samo za politizacijo javnega servisa. Gre za zelo ozko strankarizacijo RTV. Pomembno jim je, da določeni novinarji ne opravljajo svojega dela. Pirkovič je imel sredi avgusta v oddaji Utrip prispevek o požaru na Krasu, v katerem je izjavil, da obstajajo nepreverjene govorice, da so požar zakrivili migranti. Ob tem je dodal, zakaj bi molčali. V tem vidim očitno hujskaštvo zoper migrante, ki je pogojeno z rasizmom, na drugi strani pa popolno zanikanje osnovnih postulatov novinarstva. Do ljudi, ki v etru širijo rasizem, homofobijo, nacionalizem in seksizem, ne čutim prav nobene kolegialnosti. Ljudje, kot so Igor Pirkovič, Jadranka Rebernik, Jože Možina niso prišli na položaje z vojaškim udarom, ampak so v veliki meri produkt RTV. Kot kolektiv smo jih vsa leta sprejemali in dopuščali možnost za širjenje njihovih nesprejemljivih stališč, pri čemer so kršili vse možne profesionalne standarde. Problemi na RTV se niso začeli s prihodom Uroša Urbanije ali Andreja Graha Whatmougha. V preteklosti smo bili na RTV izkoriščani kot honorarni sodelavci in potreben je bil težak boj, da smo naposled dobili priznanje s pravno ureditvijo našega statusa. Moramo se pogledati v oči in priznati, da je tudi v nas del problema.
Zvezdan Martič, novinar: Na RTV Slovenija delujem že 35 let. Delal sem praktično vse, kar se v tej hiši da delati. Nihče ni nikoli pisal na RTV, da sem izrekel nekaj, kar ne drži, saj sem vsako stvar večkrat preveril. Ko ustvarjam oddajo Utrip, gledam čisto vse medije, preberem vse spletne strani, ker se mi zdi, da je to elitna oddaja, kjer lahko novinarji izražamo svoje mnenje. Ne dovolim si, da česa ne bi vedel ali da bi kaj narobe povedal. Ko sem poleti delal Utrip, sem v medijih zasledil novico, da je nekdanja poslanka SDS potrdila covidno potrdilo. Ko sem v arhivu skušal pogledati ta posnetek, sem o tem vprašal v desku. Začudeno so me pogledali in vprašali, ali ne vem, da ne pokrivamo afer, ki so povezane z SDS. To je stanje, ki ga imamo na RTV Slovenija danes.
Vesna Pfeiffer, urednica: Na TV Slovenija je tarča predvsem informativni program. Osredotočila bi se na 17. avgust, ki je bil zame prelomni datum, čeprav smo pritiske doživljali vseskozi, odkar smo dobili novo vodstvo. Več kot 40 let sem v novinarskem poklicu in vedno sem delovala po svoji vesti. Nikoli nisem klonila pred političnimi pritiski in tudi ob koncu kariere ne bom. Tistega 17. avgusta smo imeli dopoldanski uredniški sestanek o relevantnih temah, ki jih bomo pokrivali. Sestanku je prisostvovala tudi urednica oddaje Panorama, ki za Dnevnik pripravlja napovednik svoje oddaje. Napovedala je, da bodo delali prispevek o covidnih testih v lekarnah. Slabo uro pred začetkom Dnevnika prispevka s Panorame ni bilo. Ko sem poklicala kolega in ga vprašala o tistih famoznih testih v lekarni, mi je povedal, da je prišlo do spremembe. Da bodo delali prispevek o uvodniku v Mladini, ki ga je naročila odgovorna urednica Jadranka Rebernik. V tistem trenutku nisem imela nobene možnosti, da bi se z avtorjem pogovorila o pripravi prispevka, kar je delo urednika. Nisem imela možnosti, da bi se pogovorila o sogovornikih, poleg tega je bila minutaža nesprejemljivo dolga. Takrat je bilo treba sprejeti odločitev, kaj bomo naredili. Če prispevka ne objavim, bodo rekli, da izvajam cenzuro. Moje mnenje je, da ima javnost pravico izvedeti, kaj se je dogajalo. Za prispevkom, v katerem nisem imela možnosti opraviti svojega uredniškega dela, nisem stala, zato smo objavili besedilo, da prispevek objavljamo po izrecnem navodilu Jadranke Rebernik. S tem nismo nikogar žalili, sem se pa zavedala, da se bo takrat marsikaj spremenilo in bomo plačali visoko ceno. Odločili smo se, da se bomo na tak način uprli. Direktor je nato od odgovorne urednice zahteval, da naju z voditeljem Dnevnika Sašem Krajncem premestijo na delovno mesto, ki mu bova kos, ker naj bi bila po njihovi oceni v hudi stiski. Končalo se je tako, da ima kolega Krajnc kljub kadrovski stiski polovico manj vodenj na mesec, sama pa od sredine oktobra delam izključno jutranja poročila. Zaposleni na RTV nismo pomembni, gre za veliko več. Če bomo dobili odpovedi, bomo kolateralna škoda kaotičnih razmer. Ostane nam odločanje na referendumu in upanje na boljše čase. Do takrat se bomo borili naprej vsak po svoje.
Elen Batista Štader, novinarka: Na RTV Slovenija sem od leta 1992, ko sem na začetku poti novinarila po terenu, z ljudmi, v podjetjih, na kmetijah, gradbiščih … Ko so me povabili v Dnevnik, sem bila zelo počaščena. V to oddajo sem se zaljubila, nato so me premestili na TV Koper, ki ga vodi človek, ki je za sedanje vodstvo RTV Slovenija dvigoval roko v programskem svetu in bil za to nagrajen. Politika je prišla tudi do Primorske. Ko odprem naš plan Dnevnika, ne poznam niti vseh novinarjev. Ko sem nedavno svojemu šefu ponudila ekskluzivno novico, mi je rekel, da je ne bodo objavili, ker ni prostora. Dejala sem mu, da se s takšnimi zadevami ne mečka, zato bom objavila novico na TV Koper, pri čemer sem ga razumela, da sploh ne ve, da obstaja regionalni program v Kopru. Je to mogoče? Da, vse je mogoče. Prepričajte svoje prijatelje, družinske člane, naj se udeležijo referenduma. Glasujte za. Ne gre za nas, mi nismo pomembni. Pomembna je institucija, ki je zrušena.
Seku M. Conde, novinar: Preveč oddaj je moralo umreti, da sedaj gledamo to, kar gledamo. Moja zgodba z RTV Slovenija se je začela pred kakšnimi 15 leti, ko so me z radia povabili, če bi prišel na televizijo vodit jutranja poročila. Še preden sem kar koli spregovoril, je moj prihod na TV Slovenija povzročil burne odzive. Delo na televiziji človeka utrdi, kakor tudi televizija utrjuje družbo in širi obzorja. K širitvi obzorij je še kako prispevala oddaja Globus, ki so jo moji kolegi pripravljali dolga leta še pred prihodom sedanjega vodstva. Čeprav so šefi obljubljali, da bo po ukinitvi Globusa na programu več zunanje politike, se to ni zgodilo. In to ravno v času, ko se svet še hitreje spreminja, ko ga je vse težje razumeti. Neverjetno sem ponosen na svoje kolege, ko smo prišli v studio in ob koncu Dnevnika podprli sodelavca Saša Krajnca. Rekli so nam, da smo povzročili 22 sekund programske škode, toda seštejmo raje vso programsko škodo, ki ste jo utrpeli gledalci z vsemi oddajami, ki so se čez noč poslovile z obljubami, da prihajajo boljše in sodobnejše.
