Prvotno sem nameraval nekaj napisati o Pahorjevem govoru na ponedeljkovi proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Na prvo žogo se mi je zdel grozen. Pa saj je tudi res bil. Vsaj retorično. S temi pretirano pomenljivimi premolki in smešno koreografiranimi akcenti z roko, pa še sinhroniziranimi z obrvmi in našobljenimi ustnicami.
Pozneje, ko sem mu zbrano prisluhnil in potem govor še prebral, pa mi je postal všeč.
Pahor je s svojim malodane službeno ekstremnim ali vsaj patetičnim, toda civiliziranim, tako rekoč psevdointelektualnim domoljubjem izoblikoval model sredinskega, odpuščajočega, ekumeničnega, skoraj simetričnega državljana, ki ga sicer neženirano vleče na desno, čeprav mu tudi nič levega, socialnega ni tuje.
Morda pa je to največ, kar lahko v Sloveniji - ideološki, kot smo (ali kot so ideološki vedno oni drugi) - dosežemo?
Pozorni in pronicljivi opazovalci slovenskih političnih nians se bodo morali strinjati, da Pahorja pri vsej njegovi vox populi priljubljenosti nihče v resnici zelo ne mara.
Če naš Predsednik že mora ali hoče biti populist, potem je zanj olajševalna okoliščina, da zna biti tako levi kot desni
Ponedeljkova državna proslava je bila tudi v kulturnem smislu najboljša proslava v zgodovini samostojne Slovenije
