"Živimo na pragu množičnega izumrtja, naše podnebje se lomi, ampak vse to lahko popravimo. Prenehanje uporabe fosilnih goriv ne bo dovolj, imamo veliko rešitev, ampak pozabljamo tisto, ki je naravnost pred nami." Odgovor so seveda velikanske naprave, ki se gradijo same in zaklepajo ogljik ter večajo biodiverziteto - drevesa. Nekako tako gre pogovor med dvema paradnikoma vse širšega in močnejšega gibanja na svetu - Greto Thunberg in Georgeem Monbiotom. Ne v tako dobro zvenečih parolah kot "Naša hiša gori" in "Kako si drznete", ampak v zgornjem sporočilu je veliko več substrata. Vsebine, o kateri bi v trenutku, ko je jasno, da je planetu hudo slabo, morali razmisliti in premisliti. Ne popravljamo več le podnebja in koncentracij ogljikovega dioksida, ustaviti je treba pospešeno izumiranje vrst, kronično zastrupljanje in plastificiranje planeta, popraviti prehranske verige do vsaj približne vzdržnosti, začenši s pridelovalno zemljo. Skratka, zadeve so preresne, da bi se zreducirale na medgeneracijski ali medcelinski boj, kdo je v zrak spustil več toplogrednih plinov in kdo je bolj kriv. Kot bi zdravnik dolgoletnemu kroničnemu sladkornemu bolniku zdravil le težave z očmi, spregledal pa bi sladkorno in to, da bolnik vsak dan poje pladenj slaščic. Ali še huje, bolezen bi v splošnem zanikal, pacienta lepo potrepljal po ramenih in mu stisnil v pest homeopatsko granulo.
Kot bi zdravnik dolgoletnemu kroničnemu sladkornemu bolniku zdravil le težave z očmi
