Ko so nasprotovanja napredku z juga Jugoslavije postajala vse večja in jih je nadgradil še srbski nacionalizem, smo državljani Slovenije vseh narodnosti, veroizpovedi in političnih prepričanj na referendumu za osamosvojitev Slovenije z ogromno večino glasovali za samostojnost. V referendumskem vprašanju pa ni bilo ničesar o tem, kako preiti na višje oblike gospodarskega delovanja, nič o podržavljanju in ukinitvi družbene lastnine, sploh pa ne na tak način, kot smo ga potem izvedli.
Pričakovala sva, da se bo zgodila posodobljena različica Kavčičevega modela vrednotnic (delnic) zaposlenim samoupravljalcem v podjetjih namesto deleža dobička, kar bi v končni fazi pomenilo večinsko lastništvo zaposlenih in s(am)oupravljanje na temelju lastništva, država pa bi lahko del njej pripadajočega dobička namenila za popravo krivic zaradi nacionalizacije (eni upravičenci na zahodu so dobili vojno odškodnino že od zaveznikov, pa so jo potem še enkrat od DEMOS-a, za te zneske je bila zmanjšana vojna škoda v Jugoslaviji, pa še tisto je Tito zamenjal za kredit v šestdesetih letih). Tako bi ob sproščeni svobodni podjetniški vzpodbudi ohranili velikane naše ekonomije, ki so vedno bili gibalo tehnološkega razvoja in napredka v večinski delniški lasti naših ljudi.
Pa ni bilo tako. Desna volilna baza je obsegala zvečine ljudi zunaj združenega dela, pa smo dobili certifikate vsi, tudi tisti, ki si v kakem podjetju niso niti en dan umazali rok.
Namesto da bi naš model teritorialno in poslovno vezanega lastništva prilagojeno razširili v Zahodno Evropo, so nekateri na oblasti podlegli pohlepu in doslej zapravili in prodali skoraj vse, kar je združenemu delu kljub partijskemu in državnemu terorju uspelo ustvariti.
Z izgubo možnosti za uspešno in strokovno delo ter ustvarjanje je prišlo do odliva znanja in kvalificirane delovne sile najprej čez mejo v Avstrijo, potem pa po vsej Evropi in svetu.
Vlade so temu sekundirale, preselile so v centralo vse, kar je vsaj malo dišalo po plačilno sposobni oblasti, nekaj tudi za lastne potrebe. Kje je bil v službi trenutni predsednik vlade in kje je bil sedež Elektrogospodarstva Slovenije prej? V lovu na skrite zaklade smo v naši NKBM (ki so jo s plačilom denarja dokapitalizirala naša družbena podjetja, da je obdržala veliko pooblastilo za samostojno poslovanje s tujino) kar naenkrat postali podrejena terjatev, potem pa so to nekoč našo banko državne ustanove dvakrat prodale, najprej nekemu investicijskemu skladu v ZDA, potem pa dokončno madžarski OTP banki. Že prej pa so se skoraj vsi pomembni sejmi preselili z Mariborskega tedna v Ljubljano (tekstil, vinski sejem ...). Sledila je selitev Zavarovalnice Maribor v Zavarovalnico Sava, Dravskih elektrarn pa v Holding Slovenske elektrarne. Ekonomski cunami namesto razvojne privatizacije pa je imel za posledico tudi pretirano centralizacijo političnih strank. Posledica je bila, da o ekonomiji in razvoju odloča okrog deset ljudi v strankarskih centralah v Ljubljani. Kaj to pomeni za kvalitetno odločanje glede na njihovo strukturo in vedenje, presodite sami.
Po sprejemu v Nato, EU, pridružitvi evrskemu območju in sprejetju v schengen je bilo dovolj časa, da bi tudi državo lahko preoblikovali po vzoru Evrope v državo, ki je nosilka razvoja. Koristno in potrebno je, da imamo na prvem nivoju države institucije, ki obvladujejo vojsko, zunanje zadeve in varnostne službe, razvoj pa povsod v Evropi sloni na drugem nivoju države z ustanovitvijo dežel, regij, pokrajin, s samostojnim financiranjem in sprejemanjem razvojnih programov. Toga centralistična ureditev, ki smo ji priča, kaže na to, da vedno bolj tonemo v ekonomsko odvisnost in podrejenost drugim državam.
Maribor, nekoč vzor uspešnega gospodarstva, se zaradi pretirane centralizacije duši. Na duhovno bedo države pa je piko na i postavila odločitev, da se blagovna znamka Večer izseli in preseli v nove prostore. Lastnik naslednika Večera - Večer mediji - ni več v Mariboru, saj je lastništvo Večera razdeljeno med več ljubljanskih d.o.o.-jev, za katerimi se skriva naložbena firma. Kapitalsko ropanje v Mariboru bo imelo za posledico, da bomo še bolj postali odvisni od tujega kapitala in bomo posledično postali država, ki ne bo praktično o ničemer več samostojno odločala.
To pa je zelo dobra podlaga za še en upor ljudstva, kakršnim smo bili na tem območju v zgodovini prevečkrat priča, saj tu še vedno živijo pokončni in svobodomiselni ljudje.
Rudolf Moge, Janko Siranko, Maribor
