Denis Živčec
Mariborčani smo v svoje mesto najbolj zaljubljeni, ko smo pijani. Takrat ga solzni opevamo, hvalimo, se tolčemo po prsih in slavimo svojo veličino. Televizije z užitkom preostanku države prikazujejo prizore "fajhtnih" Štajercev, ki kalnega pogleda poskakujejo in rjovejo ob nogometnih zmagah, ali pa sredi, od vina razmočenega in s steklom posutega, trga tulijo: "To je toti naš Maribor!" Teče iz steklenic, kemičnih stranišč in oči. Od vznesenosti in nedefinirane potlačene jeze, ki jo pijača čarobno spremeni v trmasti lokalpatriotizem. Da, tudi to smo. Bipolarnost je neločljiv del mariborske duše.
Ni ga mesta, ki bi se toliko ukvarjalo samo s seboj. Obsedeno. Spletni forumi so polni fotografij že stokrat videnih ulic in trgov, obvezno opremljenih s pripisom "toto naše lepo mesto". In res je, vedno na njih opaziš kaj novega. Neskončne razprave o veličini in bedi tega mesta tečejo od zore do mraka. Eni iščejo lepe reči, drugi vse, kar je narobe. In ko se tisto, kar je narobe, poskuša odpraviti, popraviti, znorijo. Ko zakoplje prva lopata, kar naenkrat vse postane relikvija, neprecenljiv arhitekturni presežek, hrbtenica mesta. Tudi varuhi spomenikov najraje skočijo v zrak, ko se poskuša iz nečesa, kar je desetletja trohnelo pred njihovimi očmi, narediti nekaj bolj sodobnega. Najraje imamo tisto, kar smo izgubili. Šele takrat ugotovimo, kako imenitno je bilo. In kako je včasih bilo lepo. Ker v Mariboru je vedno bilo lepo - včasih. Skozi rožnato kopreno nostalgije se težave ne vidijo. Najbrž bi bilo pretirano reči, da ima to mesto izjemen talent, da po predinovsko "zajebe vse, kar se je zajebat dalo", a marsikaj je res po nepotrebnem šlo v tri krasne. Fetiš obžalovanja je tukaj večni rajc. Radi smo nesrečni in v vlogi žrtve.
Da koprena spomina pogosto hinavsko laže, sem se prepričal zadnjič, ko mi je kolega Rok Kajzer pokazal imenitno Modrinjakovo arhivsko fotografijo Večerove stavbe iz leta 1962. Bel kvader, ki se mi v več kot petnajstih letih dela v njem, nikoli ni zdel kak poseben arhitekturni biser, je na njej videti kot Versailles. Bleščeče bela, čista in novega upanja polna lepotica, obdana z morjem dotrajanih, razpadajočih, zanemarjenih ostankov starega Maribora, ki je bil v tistem času očitno videti slabše kot Bejrut po eksploziji. Mračno, pozabljeno, neperspektivno, periferno. Nisem vedel, da je mesto bilo videti tako ... pozabljeno in brezupno. Koliko svetlobe je žarelo iz Večerove stavbe, čeravno se je zdela kot vesoljsko plovilo sredi tretjega sveta.
Fotografija je v meni prebudila željo po brskanju po arhivu in me popeljala na Lent. Ikonični del drugega največjega mesta se je od zanemarjenosti skoraj sesul sam vase, ker nihče ni vedel, kaj si naj z njim počne. Še stara trta, mariborsko Eifflov stolp, se je zaradi šlamparije in brezbrižnosti skoraj spremenila v kup rozin in dračja. Če mesto ne skrbi za svoje dragulje, kako skrbi šele za vse ostalo?
Primer imenitnosti, ki smo se je zavedli prepozno, je bila tudi Restavracija Center, ki se mi je v otroštvu, ko je bila že truplo brez duše, zdela nepopisno grda, danes, ko je gledam na vse bolj porumenelih slikah, pa se mi zdi zelo frajerska in retro.
Vse mora priti do točke propada, da potem, če je to še sploh mogoče, panično pritiskamo rdeče gumbe in vijemo roke k nebu. Mariborska železniška postaja je dolgo bila konkurenčna tisti v predmestju Mogadiša, preden so se lotili prenove. Lokomotiva pred njo je morala najprej spominjati na potopljeni in od rje razkrojeni Titanik, preden so jo vendarle odpeljali na urgenco. Zdaj nekateri ugotavljajo, da je postaja videti lepša brez nje, a če je ne bo, bomo žalovali za še enim "izgubljenim delom mariborske duše".
Lep mladostniški spomin zame ostajajo prostori Kina Partizan. Retro je v modi kot že dolgo ne, mi pa verjetno najbolj frajerski retro kino v državi prepuščamo pajčevinam in pozabi. Mlajšim se niti sanja ne, koliko čudovitih filmskih večerov smo preživeli v tisti ofucani dvorani in kako je pred njo gospa Otilija štempljala karte. Še iz čudovite kavarne v mestnem parku je pred desetletji nastal terarij. Zanimiv, a terarij. Pa še ta že dolgo sanja o boljših, večjih prostorih. Kaj se je zgodilo z nekdanjo mariborsko industrijo, ni treba pogrevati, a ostajamo vsaj eno redkih mest, ki ima klavnico skoraj v centru. Že davno so pokopali Festival narečne popevke, eno najgrših obdukcij brez pogreba je doživela Zlata lisica. Brendi tega mesta so kot jesensko listje. Lepi, dokler cvetijo, nato pa jih nekdo pograbi, vrže na kup in pusti strohneti.
Gledam tisto staro sliko Večera in vidim, kako se zaljubljen par pred njo drži za roke. In jo občuduje. Morda se življenje zdi prekratko, da bi objokovali "cigle" in se zanje borili, a v njih je včasih skrita svetloba nekih drugih časov. "Cigli" imajo včasih dušo in so gradniki identitete, upanja in prosvetljenosti nekega mesta. Ko rušiš temelje, se bo streha prej ali slej vsula nate. Koliko svetlobe in upanja je takrat tisti par videl v žareče beli lepotici sredi zatohle, prašne rjave puščave. Koliko lepega in dobrega sta morala pričakovati od svojega mesta in prihodnosti nasploh. Desetletja stran od vulgarne kapitalistične požrešnosti instantnih časov.
Ne vem, kako se je končala njuna zgodba, niti kako se bo končala zgodba bele lepotice. Vem pa, da se je za "cigle" z dušo in vse upe in sanje, ki so jih graditelji vgradili v njih, vedno vredno boriti. Ker so sanjali tudi za nas.
