Na Slovenskem smo še vedno soočeni s stereotipi, da je pri nas nesmiselno govoriti o holokavstu, saj ga bojda sploh ni bilo, ker smo bili dežela brez Judov. Od kod ta trditev? Mar ni 587 žrtev holokavsta na Slovenskem (podatek še vedno ni dokončen) dovolj za spominjanje na to zlo? Uničenih je bilo okoli 90 odstotkov predvojnih Judov. Premalo?
Na območju današnje Slovenije se Judje sicer nikoli niso naselili v večjem številu, a so kljub temu sooblikovali našo preteklost. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljujejo v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju. Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja uničena med drugo svetovno vojno. Za nameček je bila po letu 1945 iz javnega socialnega spomina zelo temeljito izrinjena, ostanki njenih ostankov pa potisnjeni na sam rob zgodovinskega spomina ali iz njega celo povsem izbrisani. Usoda prekmurskih Judov je skoraj docela primerljiva z usodo drugih vzhodnoevropskih Judov, zlasti Judov na Madžarskem. Judi v preostalih delih okupirane Slovenije med letoma 1941 in 1945 pa so delili usodo Judov na območjih Evrope, ki so jih okupirali Nemci.
"O dejstvih holokavsta ni mogoče dvomiti, še vedno pa traja iskanje razlage s stališča človeške morale in razuma," je leta 2000 v svoji knjigi Holokavst zapisal Wolfgang Benz. Avtor obravnava problematiko holokavsta, od bojkota judovskih trgovin in prvih pogromov proti Judom do industrializiranih in tehnično popolnih pokolov v taboriščih smrti (Auschwitz, Sobibor, Treblinka, Majdanek, Jasenovac ...), na ozadju geneze nacistične oblastne miselne strukture.
Holokavst (vse bolj se uporablja izraz šoa, torej velika katastrofa) je bil zločin, kakršnega v zgodovini ne najdemo in ki kljub mnogim zapisom in trditvam vendarle ni enak zločinom v Ruandi, Srebrenici, v Ukrajini in še posebno v Gazi. To so hudi in nerazumljivi zločini zoper človeštvo, vredni vsega obsojanja. Zaradi konteksta časa in prostora, v katerem so se zgodili (in se še dogajajo), in zlasti zaradi vzrokov pa jih po mojem mnenju le ni mogoče preprosto in povsem izenačiti s holokavstom. Ta je bil vrh radikalnega antisemitizma, ki mu je treba tudi zdaj, ko še kako dviga krila, reči odločni ne. Hujše oblike kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kot je bil holokavst, doslej še ni bilo. Na to zlo 20. stoletja naj ostaja predvsem večni opomin s spominom v mislih, srcih in dejanjih vseh, ki spoštujemo življenje, mir, svobodo, človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in integriteto človeka, strpnost in različnost. Samo to nas vodi v resnično pluralno in demokratično družbo prihodnosti, v kateri ne bi smelo več biti priložnosti za nečastna in necivilizacijska dejanja, zaradi katerih so bila življenja drugačnih barbarsko pretrgana.
Priče smo javnemu zanikanju genocida nad Judi, kar potrjujejo mnoga poročila iz vsega sveta. V ZDA celo ocenjujejo, da je holokavst mit, in ne resnica. Vse skupaj je še vedno očitni poskus nacionalni socializem in antisemitizem oprati krivde in ga razbremeniti odgovornosti za genocid nad judovskim ljudstvom. Gre za zavržna dejanja brez primere, ki ne vzdržijo korektne historične analize in kritike. Naj za konec zgolj spomnim, da Talmud pravi: "Kdor reši eno življenje, reši ves svet."
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
