V petek pozno dopoldan sem zmenjena na Španskih stopnicah. Še nekaj sobot nazaj je tam mrgolelo ljudi kot čebel. Tokrat pa samo peščica ter dva avtomobila policajev. Ljudje so kot statisti. Prijatelj iz Firenc pravi, da se ne spomni, kdaj je bila v Firencah nazadnje tišina. Taka tišina, da je prvič v življenju zaslišal šumenje Neptunove fontane na Piazzi della Signoria.
Ko pride ona, iz torbe potegne pollitrsko steklenico razkužila. Obe naju zagrabi smeh. Sprehajava se po Via Margutta, čebljava kot šolarki in obiščeva dve razstavi naivcev - eno slabšo od druge -, potem pa se odpraviva na aperitivo. Ko prideva v običajno polno restavracijo, sta zasedeni samo dve mizi. Za eno natakarica in barman, ki jesta testenine, za drugo pa skupina starostnikov, ki nazdravljajo s kozarci belega in rdečega. Sedeva za največjo mizo, barman nama zmeša gin tonic.
Glasba v restavraciji bi lahko bila podlaga za film katerega od režiserskih magov. Ob praznih mizah v romantični poltemi zveni skoraj neresnična.
Prijateljica je dobila v službi navodila, naj dela od doma. Ta isti petek mi pravi, da je več časa kot za samo delo posvetila branju spletnih člankov o koroni
