Če bi vedel, da bom z vstopom v svet Javne agencije za knjigo (JAK) zavezan molčečnosti in da bom zaradi postopkov v zvezi z razrešitvijo Renate Zamida deležen tolikšne gonje in poniževanj, za ta položaj nikoli ne bi kandidiral. V času, ko zaradi postopkov nisem smel podrobno pojasnjevati svojih stališč, sem bil namreč tarča številnih žalitev; danes, ko so postopki, ki kažejo na grobe kršitve bivše direktorice, končani in končno lahko povem svoje, pa sem predvsem ogorčen in razočaran.
Zato se resno sprašujem, ali so kolegi založniki in pisatelji sploh vedeli, kaj podpisujejo v javnem pismu podpore Renati Zamida, pri čemer so mene, ki tega nisem podpisal, in še nekatere označevali z opazkami, kot so zarotnik, vojak, oproda, pion in podobno. Nekaj čez dvesto kolegov je v javnem pismu poudarjalo njene izjemne sposobnosti s področja kulturnega menedžmenta in ji pripisovalo zasluge za projekt Slovenija, častna gostja v Frankfurtu. Če bi imeli boljši spomin, bi se spomnili, da je šlo za več kot desetletje trajajoč proces, v katerega so bili vključeni številni posamezniki, in da je gospa prišla tako rekoč na postlano. Do danes nihče ni povedal, kaj konkretno je bil preboj JAK v času bivše direktorice.
Se je kdo od podpornikov Zamide vprašal, kaj je v resnici naredila za Frankfurt? Sam se, razen dveh srečanj slovenskih založb z nemškimi založniki, pri milem nebu ne morem spomniti ničesar. Projekt Frankfurt je zato v tem trenutku nič, megla! Čeprav je zanj država do zdaj namenila že 1,4 milijona evrov namenskih sredstev, za katera kljub nenehnim vprašanjem nisem izvedel, kako so bila porabljena. Direktorica nam je povedala le to, da so bila razporejena na druge postavke.
Žal se je v čustveno razburkani javni razpravi, če je to sploh bila, izpustilo bistveno. To pa je, da nobeden od tistih, ki nas imate za zarotnike, ni naložil Renati Zamida, naj nezakonito odda prostore enemu izmed članov sveta za namen knjigarne in gostinskega lokala, pri čemer je bil prostor v 70 odstotkih zasnovan kot gostinski lokal. Nihče ni direktorici naložil, naj se na državne stroške razvaja v Hiši Franko in se požvižga na pravočasno pripravo strateškega načrta. Nismo ji naložili, naj ukine delovne štipendije. Nasprotno! Svetnica iz vrst pisateljev se je iz seje v sejo zaman trudila, da bi dobila pojasnilo, zakaj jih je JAK ukinil. Odgovora, razen tega, da je za pisatelje več kot dovolj denarja že iz naslova knjižničnega nadomestila, nismo dobili. To so poglavitne nepravilnosti, zaradi katerih je morala oditi Renata Zamida.
Zanimivo, da je vse našteto označevala kot prazne očitke. Toda svetniki smo postali z imenovanjem na ta položaj polno odgovorni, kar v primeru zanemarjanja svoje dolžnosti pomeni tudi kazensko odgovornost. Če bi bivša direktorica s člani sveta komunicirala, bi se dalo marsikaj doseči, a namesto tega je stvari izvajala mimo sveta, potem pa nas je le seznanjala s svojimi odločitvami. Ko smo zahtevali podatke, jih nismo dobili, ko smo opozarjali na nepravilnosti, smo bili deležni posmeha.
