Pismo za očeta: Srce se mi trga, niti za roko ga nisem smela prijeti

Eden bolj odmevnih zapisov na facebooku minulega tedna je izpoved Mateje Mušič Gorenšek iz Vojnika. Iskreno je opisala nemoč in stisko, ki se v njej kopiči že dobra dva meseca. Očeta, ki po možganski kapi ne more več niti govoriti, je do 5. marca vsak dan obiskovala v domu upokojencev ter ga ob tem srčno negovala.
"Zadnji dve leti, odkar je umrla mami, so bile najine ure iz dneva v dan enake. Dobra ljuba domača rutina v domski sobici med peto in šesto popoldne. Sveža plenica, varne roke, s pomočjo katerih oddrsa do mize. Obvezne Slakove viže na telefonu. Običajno domača večerja iz košare. Na mizo denem dva kosa najbolj mehkega kruha in obvezno nekaj mesenega. Ni važno, kaj, pečeno kurje bedrce ali pa kos 'pasje radosti', vse z veseljem zmaže. Pripravim tako lepo, na koščke, ki jih jemlje z roko, sicer ga nahranim. Včasih v domski kuhinjici spečem jajčka na domačih ocvirkih. Pravijo, kako diši! Vse prinesem s seboj, še krpo za pobrisat štedilnik," je opisala njuno dnevno rutino, ki se je vedno končala s pogledom, ki je obljubljal, da jutri pride spet.

Dragi moji, kako dolgo še?!

Tako je bilo pred koronavirusom. "Enajstega maja je dom ponovno odprl vrata. Obiski so odrejeni enkrat tedensko za pol ure po predhodni najavi. Veliko nas je pač, ki bi radi prišli k svojcem. Ne vem, kaj sem pravzaprav pričakovala. Grem na prvi koronaobisk. Atija so (v skladu s pravili in navodili) razkuženih rok, z masko na obrazu, na vozičku pripeljali k mizi, pripravljeni v posebnem prostoru. Jaz sem, prav tako razkužena, z masko, izmerjeno temperaturo in podpisanimi papirji sedla na drugo stran mize. Med nama meter visoko steklo. Samo še slušalka manjka, pa bi mislila, da sem se znašla na Dobu. Niti za roko ga nisem smela prijeti. Bil je urejen, a apatično je gledal v svoje roke, nervozen, ker mu je desna noga nenehno padala s poličke na vozičku. Popravljal si je masko, me sicer poslušal (upam, da ne misli, da so tanki na cesti, pa da mu nočem povedat), vmes pa mi je večkrat pokazal, da želi nazaj v svojo sobo, v okolje, ki ga je vajen in kjer lahko sproščeno diha. Srce parajoč pogled."

Jokal od sreče, a mu še robčka ni smela dati

Po soglasju svojcev drugih oskrbovancev doma je opisala še nekaj njihovih zgodb. "Eden pove, da je mama shujšala in umsko 'šla nazaj', drugi, da mama skorajda ne vstane več, da noče jesti in piti, tretja, da si je oče solze in nos brisal v rokav, ko je jokal od sreče, ker je po dveh mesecih videl ženo, ona pa mu še robčka ni smela dati! Pa niso samo te tri zgodbe!
Za stanje niti slučajno ne krivi doma, temveč sistem. "Ste, petkaste gospe in okravateni gospodje, prišli kdaj nenapovedano med nepokretne? Je njih, ki jih tako ščitite, morda kdo vprašal, česa se bolj bojijo, korone ali osame! Se zavedate, da oni ne morejo ven, da si ne morejo izbirati programa na TV, ne držati knjige pred očmi, da bi si krajšali čas! Pomislite kdaj, kako dolg je njihov dan, ko ležijo v postelji in gledajo v strop? In kaj zanje predstavlja mesec dni? Kdo vam daje pravico, da jemljete njihovim dnem življenje pod pretvezo, da jih varujete?"

"Samo mene še ima"

Z zapisanimi besedami, ki so prišle iz njenega skušenega srca, upa, da bo koga v državi le premaknila, da bo do sprememb čim prej prišlo. "To sem bila dolžna narediti za svojega očeta. In to je tudi vse, kar trenutno lahko naredim. Počutim se tako zelo nemočno, vem pa, da tako ne more več iti naprej. Srce se mi trga, ker ne vem, kaj si misli oče, da me ni več k njemu, da ne počneva več najinih stvari. Samo mene še ima! Direktorica doma, ki je res srčna ženska, me je poskušala malo potolažiti, da bo kmalu malo bolje. A še vedno obiskov ne bo v sobah, kjer bi ga lahko negovala."
​Mateja ne bo obupala. Še naprej bo opozarjala na težave tako svojega očeta kot drugih. "Stisk je ogromno. Tudi zato sem o tem obvestila še Srebrno nit. Nekaj je treba ukreniti."