Po dolgem času prvi pravi mariborčan

Vinoteka v Vinagovi hiši je očitno spet zaživela. Prostore je namreč najela Ptujska klet (del skupine Perutnina Ptuj). Njen direktor je Mariborčan

Vinko Mandl

, 43-letni diplomirani ekonomist, ki je v prvem županskem mandatu

Franca Kanglerja

(2006-2010) deloval kot mestni svetnik opozicijskih Socialnih demokratov (SD) in predsednik mestne četrti Tezno. Odprtje vzbuja tudi upe, da bo največje vinarsko podjetje v še vedno najbolj vinskem kraju v državi nekoč morda vendarle stopilo na pota stare slave.

Pravzaprav je svojevrsten kriminal, da imamo sredi mesta tak potencial s tako zgodovino, a ga ne znamo izkoristiti.

"To je kar značilnost celotne države. Tuji gostje in turisti so nad njo navdušeni, sami pa se ne zavedamo, da živimo v malem raju na Zemlji. Če se vrnem na vinarstvo. Večina vinogradnikov in vinarjev ima pridne roke, zna narediti dobra vina, pripraviti hrano, primanjkuje pa jim prodajnih in trženjskih veščin. In tukaj nastopimo mi. Imamo izkušnje s prodajo na tujih trgih, prodajno mrežo doma, razdelane strategije, znanje in ideje, želimo si sodelovanja. Le tako bomo uspeli. Prihodnje leto obhajamo pomembni obletnici - stoletnico zlate trte, najstarejšega vina v arhivu ptujske kleti in v Sloveniji, in 170-letnico Vinagove kleti. Nad njo sem dalj časa živel in sem dogajanje seveda spremljal - a dokler to počneš od zunaj, kot potrošnik, ne moreš kaj prida pomagati. Odkar smo zadevo vzeli v svoje roke, pa se trudimo pokazati, kako bi vendarle lahko šlo uspešno naprej. Konec maja smo začeli obdelovati vinograde, nato smo čakali na pravnomočnost sklepa sodišča in sredi julija prevzeli še premoženje Vinaga v stečaju, se pravi vse proizvodne objekte. Pogodbo smo nedavno podaljšali, še leto po izteku nam dovoljuje uporabo blagovnih znamk. Odločitev smo sprejeli predvsem zato, ker imamo trg in nam primanjkuje grozdja iz lastne kooperacije, ustreza nam tudi sortni sestav v teh vinogradih. S tem, ko smo prevzeli v obdelavo vinograde - tudi tiste v Svečini, ki jih je prizadela spomladanska pozeba -, smo preprečili večjo škodo in si lahko že prihodnje leto obetamo boljši pridelek - če bomo vinograde še obdelovali."

Ko smo izvedeli, da nameravate prijateljsko prevzeti Vinag, je mnogim odleglo. Končno nekdo, ki mu gre tudi za proizvodnjo in produkt, ne pa le za finančne mahinacije in obračanje (fiktivnega) kapitala.

"Kot rečeno: zaenkrat zgolj obdelujemo vinograde in najemamo premoženje. Naš osnovni cilj je ohraniti zgodbo živo in dokazati, da znamo ustvariti izjemna vina. Seveda se pri tem obnašamo skrajno racionalno, to je ne nazadnje zaveza do naših lastnikov. Izklicna cena Vinaga za zadnjo dražbo je, izhajajoč iz predpostavke revitalizacije dejavnosti, pretirana, zato se ne čudim, da ni bilo interesentov. Prav tako je treba vedeti, da je nakup šele prvi korak. Sledijo vlaganja, in to ne majhna, začenši z vinogradi ... Sam vidim ogromno možnosti za sinergije. Res pa je, da gledam na zadevo zelo čustveno, ker je zame to tudi zgodba mojega mesta, za katero si želim, da bi ponovno postala takšna, da bi bili lahko nanjo ponosni vsi meščani. Zato je dobro, da imamo dobrega in racionalnega strateškega lastnika in sposobne sodelavce, s katerimi bomo v prihodnjih tednih na to temo večkrat govorili. Ne vem natančno, kje se je zalomilo prejšnjim lastnikom Vinaga. A če kot lastnik nimaš dovolj denarja in jasne vizije, kaj bi rad počel čez 20 in več let, v tej panogi nimaš kaj iskati."

Na prvi pridelek ste upravičeno ponosni, čeprav ga je večino pobrala pozeba in nato še toča.

"Vinogradov je približno 52 hektarjev in se razprostirajo od mesta do severne meje. Tretjino pridelka je uničila pozeba, tretjino toča. Tretjina, ki je ostala, je izjemna. Grozdje je - zahvaljujoč skrbnemu delu v vinogradih in lepemu septembru - čudovito dozorelo. Prva polnitev iz tega grozdja je Vinagova paradna zvrst, mariborčan. Pravzaprav po dolgem času prvi pravi, saj je narejen le iz grozdja, ki je zraslo okrog mesta. Malo ga je - v statističnem povprečju ena steklenica na dva Mariborčana. Zato je na prodaj le v naši vinoteki nad Vinagovo kletjo in izbranih gostinskih lokalih v Mariboru, prodajno mrežo počasi širimo in iščemo sinergije s pozitivnimi silnicami v mestu. Saj jih niti ni tako malo, le da se skrivajo za vsemi slabimi vestmi o propadanju gospodarskih sistemov in političnih anomalijah. Ena od dobrih je gotovo Nogometni klub Maribor in tudi zato je nalepka vijolična. V mestu iščemo še druge partnerje. Med prvimi je te pobude pozdravil Zavod za turizem Maribor - Pohorje. Dogovarjamo se tudi o obujanju sinergij med Zlato lisico in Vinagovo kletjo."

A z lastnimi vinogradi se vendarle podajate na nov teren.

"Bivše vodstvo Ptujske kleti se je pred leti odločilo, da vinograde prenese na sodelavce, ki so jih obdelovali. Tako so postali vinogradniki. Sedaj svojih vinogradov res nimamo. Imamo pa vsi skupaj bogate izkušnje. Na začetku, ko sem lastnike ptujske kleti (podjetje Perutnina Ptuj, ta je v večinski lasti Slovenske industrije jekla, to pa lastniško obvladujejo ruski investitorji, op. p.) in sodelavce prepričeval, da gremo v projekt lastnih vinogradov, so bili odzivi dokaj zadržani. A nekdo mora vleči voz naprej. Pa smo šli. In ugotovili, da še obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati, in da se ti v takšnih situacijah povrne, kar si v preteklosti dobrega naredil za druge. Tako gre velika zahvala našim vinogradnikom in bivšim delavcem Vinaga, ki so najbolj zaslužni, da smo dela v vinogradih opravili pravočasno in dobro. Tudi nasploh smo bili s to pobudo, vsaj tako mislim, v Mariboru dobro sprejeti in naša zaveza ostaja, da naredimo iz naravnih danosti najboljše, kar znamo in zmoremo."

V kompletu je tudi ena največjih vinskih kleti na svetu, ki pa so jo med lastniškimi turbulencami povsem zanemarili.

"Prvič. Ogledi kleti so vsak dan razen nedelje ob 15. uri, ob petkih in sobotah tudi ob 18. uri. Drugič. Klet v mestu je muzej. Z neizkoriščenim turističnim potencialom, potrebna obnove. Neprimerna za kletarjenje odličnega vina in predimenzionirana. V preteklosti so slovenske kleti preprodajale vino iz vse Jugoslavije, ga donegovale in na veliko izvažale. Iz Vinagove kleti je bil do železniške postaje speljan celo podzemni vinovod. A časi velikih količin so mimo, zdaj tako domači kot svetovni trg povprašujeta po kakovosti. Slabega vina se ne moreš znebiti niti zastonj. Znanje se izboljšuje, s tem pa tudi zavest o kulturi pitja. Klet za ponovno oživitev proizvodnje ali druge vsebine zahteva velike vložke. In tukaj se je v preteklosti zgodba najverjetneje končala. Lastniki najbolj slavnih in tudi uspešnih vinskih kleti na svetu so - poleg mogočnih družin - multinacionalke in finančne korporacije z dovolj kapitala. In, kar je vsaj tako pomembno, na naložbo gledajo kot na nekaj prestižnega in dolgoročnega."

Ko ste leta 2012 zasedli direktorski polo

žaj, ste napovedali optimizacijo z mehkimi metodami, finančno konsolidacijo, predvsem pa ureditev razmerij.

"Slovenska vinska panoga je že kar nekaj let v velikem krču. Tega sem se zavedal, ko sem dobil priložnost in sprejel izziv vodenja najstarejše slovenske kleti. Odločil sem se začeti tam, kjer se začne vsaka vinska zgodba - torej v vinogradu. Leta 2012 je klet plačevala v povprečju nekaj čez 40 centov za kilogram grozdja, odnosi s kooperanti so bili zelo napeti. Zgodila se je tudi narava, nismo dobili dovolj grozdja. Finančni trg je bil mrtev. Morali smo stabilizirati likvidnost in prilagoditi organizacijo pravilom tržne ekonomije. Ni bilo enostavno. Še danes ni. Smo storili vse prav? Kdor dela, dela tudi napake. A če pogledam, kako stvari stojijo danes, vidim, da imamo boljše odnose z vinogradniki, ti dobijo grozdje plačano v dvanajstih obrokih, kot so sami predlagali - in letos celo 50 odstotkov več kot pred štirimi leti. Imamo sposobno, predano in zagnano ekipo, imamo trg in, kar je najbolj pomembno, imamo ideje in vizijo; imamo perspektivo! Sledijo tudi finančni rezultati, za katere upam, da bodo zadovoljili pričakovanja našega lastnika, kar je ključnega pomena za razvoj družbe in nove naložbe."

Na svetovnem trgu vina je še posebno pomembno ujeti pravo ravnovesje med kvantiteto in kvaliteto, kakovostjo in ceno, tradicijo in inovacijo ...

"Tudi v vinarstvu je vprašanje, kako se preobraziti in prilagoditi tržnim razmeram. Ptujska klet je v preteklosti proizvajala po tri, štiri milijone litrov letno, Vinag še več. A večina je bila poceni namiznega vina. Medtem se je tudi filozofija potrošnikov spremenila. Bolj ko se trg globalizira, bolj se kažeta dve varianti za uspeh. Ali

ponovno odkrivaš metode svojih pradedov ali vztrajaš pri njih, umetniško preučuješ lunine mrke, lapor in dinozavrove kosti v vinogradih ter se greš nišne zgodbe, kot so na primer oranžna vina - ali pa slediš sodobnim kulinaričnih trendom in načinu življenja večine vinoljubov z izražanjem primarnih sortnih aromatik in specifik rastišča. Za slednje smo se odločili na Ptuju, čeprav bi lahko z več kot dvema tisočletjema tradicije fermentirali vino v amforah. A se je treba vprašati, ali bi ga Rimljani delali tako, če bi imeli na voljo današnjo tehnologijo." (smeh)

Ljudski glas pravi, da kdor zaide v politiko, težko pride iz nje. Vam se je obetala strankarska kariera, pa ste vseeno izbrali precej bolj negotovo pot gospodarstvenika.

"Iskreno povedano, me politika ni nikoli prav zagrabila v smislu, da bi razmišljal o karieri. Dokler sem imel položaj v mestni četrti in mestnem svetu, sem želel samo delati dobro za soseščino, mesto, ljudi. In zdelo se mi je, da imamo prave ideje. A zgodile so se volitve in ljudje, ki imajo v demokraciji vedno prav, so še drugič večinsko podprli Franca Kanglerja. Zato sem prevzel odgovornost in dobil razrešnico. Stranko sem prepričal, da je prav, če se kot vodja svetniške skupine na volilni listi postavim na zaporedno mesto, kolikor je imela svetnikov v dotedanjem sklicu. In ker so nas občani izvolili manj, sem pač izpadel. Res pa je, da sem iz politike izšel z najlepšo izkušnjo - spoznal sem svojo ljubezen, pa čeprav iz druge stranke."

V liberalno-igralniškem turbokapitalizmu so med direktorji častna izjema taki, ki ohranjajo solidno mero socialnega čuta in družbene odgovornosti.

"To gotovo drži. A je seveda enako pomembno, da poskrbijo tudi za to, da ju lahko ohranjajo na dolgi rok. To pa lahko naredijo le v podjetju, ki ima zdrave poslovne temelje, jasne cilje in vrednote, strategijo in - kar je v tržnem gospodarstvu najpomembnejše - dobiček. Delimo lahko samo toliko, kolikor in ko ustvarimo. Ne več. In ne prej. Vsak dober menedžer ve, da je vseskozi med tnalom in nakovalom. Njegova ključna naloga pa je harmonično balansiranje in zadovoljevanje interesov ključnih deležnikov: dobaviteljev, delavcev, ki želijo primerno plačilo, in lastnikov, ki želijo zadovoljiv donos, ter ne nazadnje države, ki terja svoje. Pri tem pa je bistveno, da se jasno potegne ločnica med vodenjem in upravljanjem, torej med vlogo menedžerja in lastnika, tega pa se v naši državi šele učimo. Če pogledamo našo tranzicijo na hitro, so se obdržale le velike firme, v katerih je vodstvo imelo vizijo razvoja. A žal se je ta v drugi fazi marsikje izkristalizirala v lastniško preoblikovanje, 'prihvatizacijo'. In tako se je izteklo mnogo slabše, kot bi se lahko, če bi se menedžment osredotočil predvsem na svojo primarno funkcijo - vodenje podjetja."