Peripetija s Prešernovo apokrifno in vulgarno, a zato ne manj simpatično pesmico - med drugim: "Zakaj se nunam trebuhi redé? Zato, ker se farjam porivat pusté." -, ki jo je na proslavi ob kulturnem prazniku prejšnji četrtek imenitno izvajal Magnifico z Schatzijem (ki jo je tudi uglasbil) in bendom, ima vsaj dve sumljivi plati.
Prva je, da se očitno poglablja prepad med moderno, larpurlartistično, sproščeno, urbano, neobvezno kulturo, ki ji ni nič sveto, in tradicionalno, kmetsko, nacionalno, zateženo ali veseljaško, domoljubno, za narod vpreženo kulturo na drugi strani.
Ali z drugimi besedami: to sta pop in art performans in koncept proti klasičnemu kánonu, za dobro vago pa še Blut-und-Bodnu zraven. Ali s še bolj drugimi besedami: querelle des anciens et des modernes.
Druga plat pa je, da je teh resno mišljenih neresnosti ali neresno mišljenih resnosti iz prvega, naprednega in naprednjaškega, dominantnega, edino zveličavnega kulturnega tabora, že toliko, (kot) da v družbi res ni nič več sveto.
To nas ne bi smelo čuditi.
Ne pozabite namreč, da je Slovenija deželica, v kateri le še komajda kdo kaj (pametnega) bere - in če že, potem vključno z intelektualci padajo celo na kriminalke! Ne pozabite, da je Slovenija dežela, kjer so Modrijani najpopularnejši bend, Slovenski pozdrav pa najpopularnejša razvedrilna oddaja.
Ne pozabite tudi, da je Slovenija dežela, v kateri so glavna merila kulturne produkcije in medijskega outputa merljive in samo merljive, torej zgolj števne količine - torej konzumentov, gledalcev, bralcev, klikov, izvodov, prodanih (ali celo šenkanih) vstopnic, prodanih (ali celo izposojenih) knjig in tako dalje in tako dalje.
Konferansjé je na koncu omenjene prireditve sarkastično ugotovil, da je gledanost direktnega prenosa proslave v primerjavi z lansko zrasla za 33 odstotkov. Dober dovtip, brez dvoma.
To leporečje ne bi bilo potrebno ali vsaj ne bi imelo opaznega vpliva, če bi se ustvarjalci Prešernovih proslav zavedali, da obstaja razlika med izvajanjem uglasbljenega Prešernovega komada na Magnificovem koncertu v Stožicah in izvedbo taiste skladbe na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu.
Očitno poglablja prepad med moderno, larpurlartistično, sproščeno, urbano, neobvezno kulturo, ki ji ni nič sveto, in tradicionalno, kmetsko, nacionalno, zateženo ali veseljaško, domoljubno, za narod vpreženo kulturo na drugi strani.
Ne bomo pa preživeli tega, da izpadejo najpametnejši tisti, ki bi najraje restavrirali kulturni red in smisel slovenskih taborov iz 19. stoletja
