Odziv dela slovenske javnosti na novico o tem, da naj bi bili štirje migranti v Beli krajini ugrabili starejšega možakarja, ga strpali v prtljažnik in odpeljali čez pol Slovenije do italijanske meje, je bil zelo podoben odzivu drugega dela javnosti na nedavni požar v pariški Notre Dame. Sumničavost, posmeh in teorije zarote. Osemdesetletnika pač ne moreš stlačiti v gepek in voziti po Sloveniji. Aha, tako kot se osemsto let star hrastov tram ne more vžgati zaradi kratkega stika. Vera zgolj v tisto resnico, ki nam emotivno, ideološko in politično ustreza, ni lastna le eni (skrajni) strani političnega spektra.
Takšna reakcija na novico o domnevni ugrabitvi ne koristi prizadevanjem za več humanizma, solidarnosti, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva v odnosu do migrantov. Skrb za varnost humane migracijske politike ne ogroža, ampak jo omogoča. Realizem in odgovornost glede varnostnih vprašanj dajejo humanizmu kredibilnost, brez katere ga je pač prelahko odpisati kot luksuzno kaprico urbanih elit, ki ne vedo in jih ne briga, kako je ljudem ob meji. Varnost ni le vrednota, je tudi pravica, in če se do ljudi, ki jih skrbi, obnašamo brezbrižno in pokroviteljsko, jih sami porivamo v naročje tistih, ki trdijo, da je varnost mogoče doseči zgolj na račun naše človečnosti, s sovraštvom in bodečo žico.
Družba, v kateri je ideologija močnejša od resnice, ni zdrava in ne more biti ne demokratična ne svobodna
