Pred nekaj leti sem se po službeni dolžnosti udeležil mednarodne konference, ki so jo Združeni narodi organizirali v mestu Joao Pessoa na skrajnem vzhodu Brazilije. Mesto je za brazilske razmere precej majhno, komaj dober milijon prebivalcev, ima kilometre peščenih plaž, restavracije, hotele in impozantno število umorov na prebivalca. Do konferenčnega centra je bilo pol ure vožnje po mešanici luknjavih makadamskih poti in kratkih odsekov štiripasovnic, s križišči, ki očitno niso vodila nikamor. Vse skupaj ni dajalo najboljšega vtisa ne z vidika urbanizma ne smotrne porabe javnega denarja. Ko sem domačine povprašal po razlogih za postavitev konferenčnega centra na tako odročnem kraju, je bil odgovor, da je guverner dober predsednikov prijatelj. Gre za anekdotično ilustracijo korupcije in klientelizma, zaradi katerih sta mandat precej klavrno končala dva leva predhodnika novega brazilskega predsednika Jaira Bolsonara. Najprej je bila zaradi korupcijskega škandala odstavljena Dilma Rousseff, potem pa je bil zaradi podobnih rabot na zaporno kazen obsojen še njen predhodnik Inacio Lula. Oba sta gotovo prispevala k temu, da se je korupcije naveličana Brazilija na koncu odločila za avanturo z neuravnoteženim skrajnim desničarjem Bolsonarom.
V stališčih do krize v Venezueli ne gre toliko za delitve na leve in desne, ampak za polarizacijo v odnosu do nekaterih temeljnih civilizacijskih in demokratičnih vrednot
