Cerarjev demonstrativni izstop iz stranke — skupaj s pozivom poslancem, naj glasujejo proti vladi JJ, in članom SMC, naj iz stranke izstopijo — je na meji tragičnega in komičnega. Tragičnega, ker se je s tem aktom dokončno razkril kot politični analfabet. In komičnega, ker je zadnja gesta njegove politične kariere Pierrotova gesta. S to razliko, seveda, da Pierrotu prisluhnemo. Ker je po definiciji mesto resnice. Očitno je Cerar napačno presodil, da je tudi sam na tem mestu. Da bo povedal resnico. In spremenil tok dogodkov. Kar kaže — ne prvič — da je Cerar žrtev idej o lastni grandioznosti.
Zato je njegov demonstrativni izstop iz stranke v resnici deloval povsem drugače, kot je načrtoval: namreč patetično.
S tem močem reči, da Cerar ni naredil prav, ko je izstopil. Pozval poslance, da naj začnejo misliti s svojo glavo. In člane stranke, naj v primeru, če bo SMC podprla JJ, iz stranke izstopijo. Vsi ti pozivi so na mestu. Vendar jim žal manjka prepričljivosti. Ki jo je Cerar poskušal na vse kriplje ustvariti. In to s tem, da se je skušal prikazati kot pošten človek. Ki zastopa načela in moralne standarde. Ki deluje pošteno. V dobrobit vseh. In ki so ga zdaj, na koncu, pustili na cedilui tisti, ki jih je sam pripeljal v stranko. Počivalšek je seveda najbolj tipičen primer teh "kadrov".
Skratka, Cerar se je želel pokazati kot žrtev. Tistih, ki jim je sam pomagal. Ne bom trdila, da z zornega kota njegove samopercepcije to morda ni točno. Namreč, da se vidi za ogoljufano žrtev tistih, ki jim je sam pomagal na položaje.
Vendar pa bi se Cerar moral zdaj, ko to zgodbo prodaja javnosti, spomniti vrste stvari. Prvič, da tudi sam ni bil ravno utelešenje načelnosti. Spomnimo se samo njegovega slinjenja Junckerju. Tega, kako in zakaj je prevzel položaj zunanjega ministra. Namreč zato, da je eno dobro politično funkcijo zamenjal za drugo dobro politično funkcijo. Kar ne dokazuje kakšnih posebno visokih načel. In poštenosti.
