Folk na Twitterju se te dni ukvarja s tem trivialnim problemom prvega sveta, ali bo Janez Janša zdaj odblokiral tistih tisoč ali dva tviterašev (po moji konservativni oceni), ki so mu šli na živce.
Hmm. Čeprav je tudi Janša šel na živce tem, ki jih je blokiral, so mu še naprej hoteli slediti ali jih je vsaj zanimal. Da bi se o njem lahko kritično, cinično, celo žaljivo izražali in mu kaj grdega rekli. Tako kot mnogim med njimi tudi on.
Toda pozor! Odkar je Janša postal predsednik vlade, khm, nas vseh, mu ti blokiranci hočejo slediti še tem bolj.
Tako ga zdaj pozivajo, naj jih vendar odblokira. Ker da bi to bilo edino normalno, državniško, celo spravno dejanje, vredno odprtega, demokratičnega politika. Ozaveščen državljan ja mora biti na tekočem s tem, kar reče premier.
Vzemi me, sprejmi me! Prosim, apruvaj me! Janša, no, prosim! Brez premiera mi na Twitterju živeti ni!
{twitter}https://twitter.com/milijonar/status/1239281677316358155{/twitter}
Čeprav sem tudi jaz med blokiranimi, bi (mu) vendarle rekel, naj kot premier ostane zvest samemu sebi. Naj ne odblokira tistih, ki se mu jih ni ljubilo več prenašati. Ker haters gonna hate, ali kako že.
Zakaj bi predsednik vlade moral dovoliti državljanom - pa čeprav novinarjem ali tako imenovanim mnenjskim voditeljem, ki jim gre najbolj v nos, če jim politik ne sledi ali jih celo blokira -, če ne zaradi tega, da bi jim dal lažen občutek nekakšnega opolnomočenja?
{twitter}https://twitter.com/llisjak/status/1239678948885311490{/twitter}
Demokratična online participacija je v tem socialnem segmentu iluzija in niti nima zveze z dejanskimi komunikacijskimi parametri. Družbeni mediji so že tako ali tako informacijsko integrirani v mainstream, ki jih citira, povzema in legitimira kot relevantne vire. Morda je ta potreba po kao direktnem dostopu do vira kvečjemu načelna, a racionalna zagotovo ni.
Že pred časom se je v ZDA razvnela razprava, ali ima Trump pravico, da nekoga blokira - karkoli je že razlog. Ali bi morala biti njegova dolžnost, da ne blokira nikogar?