Vdor kričavih proticepilcev v studio RTV Slovenija je zgolj zadnji eksces (a verjetno ne zadnji) in le eden od ekscesov v naši družbi vse bolj besnih, prostaških in primitivnih napadov na novinarje in medije. Novinarji in zlasti novinarke kot tarče psovanj seveda nismo edini, se pa od ostalih tarč razlikujemo po tem, da (p)ostajamo stalno abonirani za žalitve, podcenjevanja in nenehna zbijanja profesionalne in osebne (vero)dostojnosti. Ekscesi upravičeno (za)skrbijo ne le z vidika uresničevanja funkcij medijev, temveč zaradi v družbi vse bolj elastične meje med besednimi in fizičnimi obračuni, zaradi vse bolj nebrzdanega, podivjanega ravnanja skupin in posameznikov, ki se preprosto samookličejo za pozvane v imenu ljudstva in k razreševanju resnic(e) in iskanja pravice. A ekscesi, spodbujeni še s covid razkolom med podporniki cepljenja (cepljenimi) in proticepilci (necepljenimi), niso prvi in osnovni problem. So le eden od izrazov in obrazov srži problemov, ki so se nagrmadili podobno kot nerazgradljivi odpadki.
Kar skrbi ali bi nas vsaj moralo skrbeti, je normalizacija praks stalnega obračunavanja - tako v smislu intenziviranja in razraščanja napadov kot vse bolj in še bolj njihovega upravičevanja, relativiziranja in legitimiranja. Vse manjša občutljivost za objestnost in s tem neizbežno več strpnosti do nestrpnosti sta zgolj posledici nenehnega ponavljanja. Stalni "trening" za prenašanje in sprejemanje načeloma z družbenim konsenzom opredeljenega nesprejemljivega v svojem bistvu ni daleč odmaknjen od nasilja na sploh - fizičnega in psihičnega v širšem in ožjem smislu. Niti od nasilja, ki ga ljudje (največkrat ženske in otroci) leta in leta doživljajo, prenašajo in sprejemajo za štirimi stenami, v družinah torej, v katerih žrtve nasilnežu vselej upravičijo in opravičijo razloge za ponavljajoča (raz)dejanja in stalno prevzemajo krivdo izzivalcev izbruhov. Taka logika je popolnoma sprevržena in nesprejemljiva. A se hitro osvoji, prime in učinkuje tako z metodami ustrahovanj, ki imajo vselej tudi plat dobrikanja, in prav ta še povečuje učinkovitost. Vedno namreč priklene nazaj in terja nove ponižnosti in ponižanja za kanček odobravanja in sprejemanja. Primerjava z nasiljem v družini je morda pretirana, a vendarle tudi ni: v bistvu stvari namreč naša intimna polja ne morejo biti nič drugega kot obraz in odraz družbe in države, zasebnosti namreč vse bolj selimo v javnost(i). Dostojne drže in dostojanstvo se medtem v državi interesov za nadvlado vse bolj izgubljajo ali so vsaj vse redkejši, ker terjajo preveč izpostavljanja. Hkrati je vselej preprosteje skovikati in sikati, sploh če je sikajočih več v množici in delujejo v zaporedju, kot poznati in ponuditi rešitve, ki terjajo napor, kompetence in tudi avtoriteto. Tudi slednje se v državi interesov za nadvlado vse bolj izgubljajo oziroma potiskajo na stranske tire kot vse manj vredne ali ničvredne. Razdor v stalno naelektrenem ozračju je s tem tako rekoč vsak dan zagotovljen, enostavno ga je netiti in gojiti, saj se ves čas napaja.
Dostojne drže in dostojanstvo se v državi interesov za nadvlado vse bolj izgubljajo ali so vsaj vse redkejši, ker terjajo preveč izpostavljanja
Pravzaprav je skorajda nedojemljivo, kaj vse smo v naši državi in družbi ter njenih podsistemih, tudi medijskem, v relativno kratkem času normalizirali in/ali celo že normirali, sprejeli skorajda kot nove norme. A vse nakopičeno, ki razkraja družbo, nas skrbi in okupira manj, kot bi nas moralo. Hkrati se z razstavljanjem in zlaganjem dejstev v smiselne celote nismo sposobni učinkovito spoprijeti. Kar se ne poraja kot očitno v obliki čim bolj histeriziranega ali vsaj hipnega pojava, temveč je stvar daljšega procesa, je od nekdaj težje dojemljivo. A vsaka sistemska in sistematična razgradnja se odvija še kako premišljeno. Pozicijam moči, sploh v današnji politični konstelaciji, so zato ekscesi vselej v prid in jim dajejo pomembno prednost, saj so z namerami pod razburkanim površjem vselej korak ali dva spredaj. Medtem se namreč večina še naprej množično ukvarja s posameznim izpadom, izgredom, zgolj pljuskom čez rob, četudi le kratek čas. Od ene afere se kmalu približamo drugi, ki bo prejšnjo že skušala poriniti v pozabo - odvisno pač, komu in kako dolgo služi. Hkrati ekscesi, tudi kadar so le skrbno premišljene provokacije, kljub poskusom analiz in kontekstov še naprej odmikajo od bistev, vse bolj (za)slepijo in nadalje prikladno delijo ljudi. Nič več ni vmes in nič več ali manj nismo kot zgolj le še ali levičar(ka) ali desničar(ka), rdeč(a) ali črn(a) in pa cepilec, cepilka (cepljena) ali proticepilec, proticepilka (necepljena). Pristali smo na striktno delitev na črno in belo - vmesnih pozicij ni več, naše polne identitete so okleščene vsega, zradirane, tako rekoč v vseobsegajočem političnem ne obstajajo več. Smo le še naši in vaši, za ali proti - to sta etiketi in umestitvi, ki jih še poznamo in na katerih ter s pomočjo katerih se napaja in oplaja današnja oblast. Tako popreproščena je postala kompleksnost naših realnosti, ki vse lagodneje sobivajo s populizmi.
Normalizirali smo torej tudi sprejemljivost oblastn(išk)e retorike hujskanj in delitev na vselej dva (kontra) pola, v katerih se razum vse bolj umika preudarni argumentaciji. Laž ali potvarjanje sta paradoksalno postala sredstvi do spoznavanja in sporočanja prave resnice. V ospredju je človeški srd, ki se napaja (tudi) s poplavo lažnih novic, dezinformacijami, prehitrimi sklepanji in nepreverjenimi zaključki - torej vsega multipliciranega in bolj verjetnega, kot je z argumenti podkrepljena razprava. Družbena omrežja in kvazimediji dajejo silovit zagon in imajo stalno razprta krila. Nanje so se pripeli politiki in funkcionarji v vladnih vrstah, ki nenehno manipulirajo in zavajajo. Na njihove "izjave" kljub vsemu še naprej prežimo, jih citiramo s prenosi s twitterja v vseh medijih, se nanje stalno odzivamo, običajno se zgražamo in jih obsojamo. Manj jih zmoremo res umeščati v nesporno, kar se odvija in čemur smo priča - to pa je že razpadanje demokracije, kamor nedvomno vodijo že zgolj poteze vlade na polju medijev. Tudi opozicija medtem ne vidi prav daleč in ne zmore bolje, še manj enotno. Normalizirali smo tudi njeno nemoč in posamične poskuse učvrstitve ter v kali zatrte spremembe. Normalizirano je, ne nazadnje, očitno vendarle še tudi zadostno udobje in ugodje za odločevalce in potencialne odločevalce - ta, četudi hipna stanja, ki imajo ambicijo trajanja in bržkone zadostujejo, da se prav nič ne spremeni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
