(POGLED) Rezanje tistih, ki štrlijo iz povprečja, se še posebej razmahne v predvolilnih obdobjih

Stereotip o Slovencih in Slovenkah, ki je pogosto predmet analiz, člankov, blogov, razmišljanj in tudi šal, je povezan z nenavadnim protislovjem, da imamo težavo priznati, se veseliti ali pošteno ovrednotiti sočlovekove vrline, znanje, sposobnosti, dosežke. Ne znamo iskreno reči, da je pa ta človek dober ali res uspešen in da mu to tudi privoščimo. Kot bi se ob priznanju superiornosti drugega človeka počutili tesnobno.

Je to zavist? Nevoščljivost? Je to nacionalna bolezen? Morda ostanek socializma? Saj namreč radi rečemo, da smo imeli socializem že v genih, češ, Slovenci smo egalitarci. In da je uspešnega človeka treba takoj odrezati. Politika medijsko uničiti, menedžerja diskreditirati, diskvalificirati, relativizirati njegov poslovni uspeh, poiskati njihove spodrsljaje iz prejšnjega stoletja in podobno.

Čim bolj enaki

Pri nas moramo biti vsi čim bolj enaki. Imeti moramo približno enake plače. Vsi moramo pripadati srednjemu razredu. Voziti moramo približno enako močne avtomobile. Takrat smo baje najbolj srečni. No, pa tudi takrat, ko preštevamo, koliko krav je crknilo sosedom.

Če pa nekomu kljub tem številnim oviram uspe, potem ga hitro prekvalificiramo v goljufa, prevaranta, skorumpiranega lumpa, ki ima za povrh gotovo vsaj enega strica v ozadju. 

A to ni samo značilnost nas Slovanov na sončni strani Alp. Tudi marsikje drugje razmišljajo podobno. Recimo na Japonskem imajo pregovor: “Žebelj, ki štrli ven, je treba zabiti.” Že v stari Grčiji so govorili, da bo prva posekana tista roža, ki je zrasla nad ostale. V resnici so s tem menili, da bi morali biti ljudje skromni, ponižni in se ne truditi, da bi bili videti boljši od drugih.

Psihologi temu pravijo sindrom visokega maka.

Sindrom visokega maka je izraz, ki se uporablja za opis kulture kritiziranja, omejevanja, sabotiranja, zamere in spodkopavanja uspeha in ambicij drugih. Gre za nagnjenost k povprečnosti in enakosti.

Če na testu dosežete odlično oceno ali napredujete v službi, ker nadpovprečno dobro delate, vaš uspeh kolegi kritizirajo in zasmehujejo.

“Samo sreča”

Sindrom visokega maka se kaže tudi v tem, da prizadevanja in delo posameznika drugi ocenjujejo, kot da je to “samo sreča” ali pa zaradi uspeha poskrbijo za izključitev osebe iz socialne mreže, zavračajo sodelovanje z njim, izkazujejo svoje stališče z ljubosumjem ali pa s tem, da se ukvarjajo z nepomembnimi pomanjkljivostmi ali slabostmi tega posameznika.

Sindrom visokega maka v družbi učinkovito uničuje nove ideje, produkte, ljudi, še preden dobijo možnost do konca zrasti in se razcveteti. Čeprav ta sindrom nima domicila v Sloveniji, pa je pri nas morda našel najbolj plodno zemljo in pognal v čudovito rastoče makovo polje. In vedno se najde nekdo, ki previsoko makovo steblo s štrlečim cvetom preprosto odreže.
 

Režemo pri tleh

Sindrom visokega maka še posebej pride do izraza v volilnih obdobjih, ko se temu sindromu pridruži še ostra politična tekma. Takrat ne gre več samo za egalitarnost. Bitke so lahko namenjene tudi političnim umorom ali vsaj temeljiti diskreditaciji. Politične kandidate je treba spodrezati. Še posebej nove, o katerih javnost še ne ve veliko, imajo pa morda dobre, všečne in sveže ideje, stojijo za imenom stranke, ki obeta, vleče, so boljši govorci, imajo bolj izstopajočo oglaševalsko kampanjo in imajo zaradi vsega tega tudi večjo možnost za uspeh.

A teh kandidatov ne režemo pri cvetu, da bi bili vsi enako visoki, temveč pri tleh. Takrat privlečejo na dan vse, kar so kandidati v preteklosti ušpičili. Sami ali njihovi starši, stari starši, tete in strici, žene in otroci. Pa s kom so bili na kavi, s kom na kosilu, kam hodijo na počitnice, kako so si postavili domovanje, kupili avto. Seveda vse v imenu informiranosti.

Če takšno rezanje ni učinkovito, gredo nasprotniki še globlje. Tudi do tega, ali si rojen svojim staršem ali pa sta te oče in mama posvojila. Zato lahko samo ugibamo, kaj vse bomo v teh slabih treh mesecih, kolikor je še do volitev, slišali o naših kandidatih.

Pričakujte še več

Največ rezanja pričakujem na račun Roberta Goloba, ponovno (v)poklicanega v politiko. On gre na živce najbrž vsem, ki so trenutno aktivni v slovenski politiki. Tistim na levi in na desni — in še posebej na sredini.

Zato stavim, da se njegova zgodba ne bo končala z višino njegove plače in nagrad, kar velja v Sloveniji za največji naglavni greh. Spomnite se medijskega umora nekdanjega guvernerja Banke Slovenije dr. Arharja, ko je napovedal predsedniško kandidaturo, ker se je zdelo, da na Vzajemni preveč zasluži. Pa so povedali drugi in je ostal brez možnosti v tekmi za predsednika države.

Tokrat lahko pričakujmo še mnogo več. Tistim, ki imajo v rokah škarje za rezanje, dajem mesec, mesec in pol, da pridejo na dan z novo, uničujočo zgodbo.

Sindrom visokega plevela

Ampak stran od politike. Morda bi bilo bolje, če bi namesto sindroma visokega maka, ki ne sme zrasti višje, razvili sindrom visokega plevela. Tega je težko uničiti. Plevel lahko poteptate, zmečkate, posekate, včasih celo zažgete, pa bo še naprej in vedno znova zrasel. Ima močne korenine, iz katerih si rastlina vsakokrat lahko opomore in ponovno raste.

Če to miselnost prenesem v realno življenje, bi uspešni preživeli, njihove ideje bi se ohranile, priložnosti za rast ne bi iskali zunaj Slovenije, značajsko pa bi postali narod, ki razume, da je temelj razvoja ravno v tem, da nismo vsi enaki.

Ampak s čem bi se potem ukvarjala večina?​
 

* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.