Februarja sem na Fokuspokusu napisala, da si bomo Evropejci še želeli kitajske učinkovitosti, ko bo "koronca" začela harati po Evropi. Takrat, ko v Evropi skoraj nihče še ni bil okužen, je bilo kitajske ukrepe še prelahko kritično secirati z varne distance in v skladu s prezirljivim evropocentrizmom.
Morda se celo spomnite, da sem napisala: "Lahko si predstavljamo, da bodo organi EU cele tedne, morda mesece sejali o tem, kaj bi bilo treba narediti. Kdo mora to narediti. Kdo mora to plačati. Medtem pa se bo koronavirus veselo širil naprej. Takrat si bo marsikateri Evropejec zaželel učinkovitosti centraliziranega kitajskega sistema. Ki je zdaj predmet vsesplošne kritike. In zasmehovanja. Ampak takrat bo seveda že prepozno."
No, če morda še niste opazili, smo zdaj tam. Samo mesec po tem, ko sem to napisala. Ja, vem. Zdi se, da je minilo več časa. Kot se nam zdi vedno, ko se svet okrog nas radikalno spremeni. Saj veste: greste na dopust, se izklopite, brez ure ste in koledarja, brez računalnika, pametnega telefona in drugih nadlog - in že po nekaj dneh se vam zdi, da ste na dopustu že stoletja. Tako se nam zdaj zdi, da so časi, ko v Evropi še ni bilo virusa, že zelo daleč. Bilo je nekoč. Nekoč davno.
Evropa reagira pričakovano. V EU se na sestankih srečujejo ministri za zdravje, ki ne naredijo nič. Ugotavljajo, da se situacija zaostruje. Kar že vemo. EU organizira tiskovne konference. Na katerih je Lenarčič samo dekoracija. Čeprav se je koronavirus že resno ugnezdil v pljučih Evropejcev. Poslušamo izjave o tem, da se EU zaveda resnosti položaja. Kaj res? Da resno ukrepa. A da ukrepa? Ni videti. Da namenja milijone za boj proti virusu? Vlaga milijone v raziskave cepiva? Ki pa ga ni pričakovati kmalu. Morda čez mesece. Ko virus morda sploh ne bo več problem.
Obenem pa poslušamo novice iz evropskega vsakdana. Nemški zdravniki poročajo, da nimajo dovolj zaščitne opreme niti za zdravstveno osebje. Ker za vse je očitno ni dovolj.
Lombardijski anestezisti pravijo, da se moramo kot družba dogovoriti, do katere starosti bomo ljudem še zagotavljali zdravljenje. Ker za vse pač ne bomo mogli poskrbeti. (Resnici na ljubo: za vse ne moremo poskrbeti niti takrat, ko ni nobene epidemije.)
V Sloveniji, kjer so med najpogostejšimi prenašalci virusa prav zdravniki, pa poslušamo, da šol in vrtcev ne bomo zaprli. Ker je treba sprejemati "sorazmerne ukrepe".
