Tako kot o varstvu okolja in demokraciji imamo Slovenci povsem svoje mnenje tudi o hrani. Pravimo, da nam veliko pomeni. Po medijskih objavah v zvezi z zdravo hrano smo povsem primerljivi z drugimi Evropejci, če jih že ne presegamo. Javnomnenjske raziskave kažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomenu kakovosti hrane. Vse skupaj pa se zalomi, ko je treba ta načelna prepričanja potrditi z dejanji.
Medtem ko naši sosedje Avstrijci in Hrvati svojo lojalnost do domače hrane izkazujejo tudi z nakupnimi navadami, je pri nas med enim in drugim precejšen razkorak. Načeloma smo za zdravo in domače - toda ko stojimo pred policami, ne gledamo na poreklo in druga zagotovila kakovosti, temveč ravnamo predvsem glede na ceno. Ne vemo točno, ali so za to krivi trgovci, ki so začeli iskati konkurenčnost v ceneni ponudbi namesto v racionalizaciji, ali pa so jim to narekovali kupci, ki so se jim trgovci pravzaprav samo prilagodili. To načeloma ni skregano z ekonomskimi teorijami. Toda narobe je, če ceneno blago ponujaš pod gesli, ki jih kupci sicer radi slišijo, a si tega imena ne zasluži.
Kakorkoli že, v tej zgodbi o praznih obljubah so se ujeli eni in drugi. Trgovci zato, ker se počasi razkraja njihova nekoč veličastna avra. Prodajajo vedno cenejše blago, s katerim tudi manj zaslužijo. Najhuje je pri mesu, mleku in drugih artiklih za dnevno potrošnjo.
V našem informacijskem mrku se zdi, kot da nadzorniki ščitijo kršitelje in pazijo, da njihovi spodrsljaji ne bi škodili njihovemu poslovanju
