(POGLED) Slovenija in Madžarska: Strašljive podrobnosti

Ko me je pred dnevi poklical dober prijatelj z Madžarske, je iz njegovega glasu vela neizmerna resigniranost, zato je bil moj prvi refleks vprašanje: "A si dobro?"

"Tukaj nihče več ni dobro. Tukaj ne moreš biti dobro, če ti je ostalo vsaj malo zdrave pameti," mi je odvrnil povsem razočaran nad trenutno predvolilno situacijo. Saj ne, da bi si poprej delal kakšne iluzorne predstave o opoziciji, a ko je ta pred dobrima dvema letoma pokazala, da je sposobna nastopiti skupaj, se je tudi v njem, sicer realistu, prižgala drobna iskrica upanja. Da je morda le mogoče na demokratičen način s trona vreči Viktorja Orbana, ki zadnjih enajst let vedri in oblači nad usodo naše vzhodne sosede. Zdaj, ko so Madžari, tako kot Slovenci, le še tri mesece oddaljeni od prelomnih volitev, meni, da jim samo čudež lahko pomaga, saj je opozicijski šestorček skorajda neviden, neaktiven, brezidejen. Edini, ki se trudi na vse pretege, je Peter Marki-Zay, premierski kandidat brez strankarske zaslombe, ki kot osamljen jezdec ne more doseči zamenjave oblasti.

Jozsef je na lastni koži izkusil, kaj se zgodi tistim, ki niso pripravljeni brezpogojno kimati in izvrševati, kar odredijo Orbanovi lakaji. Dvakrat je zgubil službo, enkrat celo za leto in pol. Dobro ve, da bo ob ponovnem Viktorjevem triumfu sledilo novo maščevanje vsem drugače mislečim, vsem, ki se še drznejo izpostaviti, dvigniti glas ter nastavljati ogledalo brezpogojnemu vladarju Madžarske.

Orban je na Facebooku objavil fotografijo s kolin na podeželju, kjer ima močno podporo. Fotografijo je mogoče razumeti tudi kot sporočilo opoziciji, kako bo opravil z njimi na aprilskih volitavah.

Zakaj sem začela ta prispevek z zgodbo svojega madžarskega prijatelja? Tako kot so Madžari pred zgodovinskim izzivom, ali se dokončno utopijo v avtoritarizmu Viktorja Orbana, ki vlada z enako železno roko kot včasih komunistični režim na Madžarskem, prav tisti režim, ki ima zasluge, da je v 90. letih prejšnjega stoletja zasvetil kot borec za demokracijo na politični areni, tako smo tudi Slovenci pred ključno prelomnico. V katero smer bomo kot družba in država zavili.

Smo tam, kjer je bila Madžarska pred desetletjem. Tako, kot je pri njih Orban pohod na družbene podsisteme začel z mediji, je tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša v svojem tretjem mandatu z znamenitim pismom Vojna z mediji, začel obračun z STA. Sledila je javna RTV, kjer njegovi kadroviki že uspešno uveljavljajo edino pravo resnico; resnico tistih, ki še vedno trdijo, da so poraženci in izdajalci slovenskega naroda v drugi svetovni vojni dejansko bili zmagovalci, resnico tistih, ki bi nas nenehno radi obvladovali z razdvajanjem, resnico, ki ne temelji na dejstvih, temveč je le njihova, in zato edina prava resnica.

In tako kot je bila do pred nekaj leti madžarska opozicija povsem brezidejna, med sabo skregana, nezmožna dialoga in iskanja najmanjšega skupnega imenovalca, zdaj reprizo tega filma gledamo s slovenskimi podnapisi.

Če odmislimo vladajoči SDS podrejeno predvsem pa interesom lastnega predsednika SNS in klinično mrtev Desus, na tako imenovanem levem polu stranke niso sposobne niti najmanjšega skupnega imenovalca. Vsak od vodij posamičnih strank se petelini na svojem kupčku gnoja prepričan, da je rojen za predsednika vlade, vsi skupaj pa so povsem brezidejni, nesposobni oceniti resnost situacije in stopiti družno za enega človeka, ki bi jih kot koalicijo povedel na volitve. Na tako imenovani levi se raje drobijo, ustanavljajo strančice, si kradejo poslance, namesto, da bi razmišljali o skupnosti, o prihodnosti in idejah, ki bi pritegnile ne le na volitvah, temveč bi to družbo popeljale po poti okrevanja. Tudi zato se lahko prvaku SDS, ki mu bo uspelo skupaj s svojimi sateliti vse koalicijske stranke utopiti v minornost povolilne realnosti, smeji. Stranke, kot je Levica, delajo "referendumske" napake, ki si jih stranka, ki je že desetletje na politični sceni, ne bi smela več privoščiti. In na katere tudi druge opozicijske stranke niso bile imune, ko so napovedovale različne zakonske predloge in druge poteze, s katerimi jih je potem prehitela koalicija.

Opozicija, ki tako rada prvaku SDS očita, da je zvesti sledilec in obenem prenašalec Orbanovih praks na slovenska tla, bi zatorej lahko za trenutek zastala in se zamislila, ali sama ne ponavlja napak, ki so jih desetletje delale madžarske stranke, s katerimi delijo enake ideološke podstate.

Najpametnejši, pravi rek, se učijo na napakah drugih, tisti malo manj pametni iz svojih. Slednje nas kot družbo lahko stane demokracije, ugrabitve družbenih podsistemov, ki so v zadnjih dveh letih že močno načeti, razkroja javnega in njegovih dobrobiti, ki so v tem trenutku še dostopne veliki večini v državi.

Zato se opazujoč dogajanje v slovenskem družbeno-političnem prostoru ni mogoče znebiti vtisa, da je edina, ki se zaveda resnosti trenutka pred katerim bomo stali kot posamezniki in kot volilno telo 24. aprila, civilna družba.

Najprej so to pravno ozaveščeni posamezniki združeni v Pravni mreži za varstvo demokracije, ki so nas z ustavnimi pobudami reševali pred avtoritarnimi vzgibi aktualne oblasti, ki je želela povsem utišati in omejiti osnovne demokratične postulate, ki človeku omogočajo biti v polnosti razmišljujoče in izražajoče se bitje. Pa Inštitut 8. marec, ki je dokazal, da je mogoče ljudstvo aktivirati, če so cilji bitke izbrani preudarno in smotrno. In zdaj pobuda Glas ljudstva, ki poskuša politične stranke, za katere še vedno ocenjuje, da jim je, kljub partikularnim interesom na katere nobena od njih ni imuna, pomembno utiriti demokratični ustroj.

Ne moj madžarski prijatelj ne jaz si ne delava utvar, da je opozicija na tej in oni strani meje odrešenik, ki bo uveljavljal le take rešitve, ki so v dobro ljudstva. A tako kot ima on še kanček upanja, da bo madžarska opozicija še pravi čas spoznala, da zgolj biti proti Orbanu ne bo zadostovalo za zmago, je skrajni čas, da tudi slovenska levica dojame, da brez enotnosti, brez zaupanja vredne figure na njihovem čelu in s figami v žepu, čez tri mesece sledi le zmagoslavje enoumja, lažnih novic in zdrs v avtoritarizem.