Avstrijskim sosedom bi lahko kdo prijateljsko sporočil, da se za 27. januar, mednarodni dan spomina na žrtve holokavstva, nesejo sveče - med katerimi je, glej, glej, tudi esesovska - v njihov Mauthausen in ne v naš Maribor.
Dobro, tako imenovane krvave nedelje, kot ji rečejo severneje, čeprav se je v Mariboru zgodila na ponedeljek, pred sto leti se je tudi morda treba spominjati. Stražarji generala Rudolfa Maistra so v paniki, ki je izbruhnila zaradi prvega strela, za katerega ni dokazano, katera stran ga je prva sprožila, ali pa zavoljo fizičnega napada na enega od njih, začeli streljati najprej v zrak. Ker se množica več tisoč (od pet, pa po avstrijskih ocenah do deset) pretečih demonstrantov ni unesla, je okoli dvajset ogroženih stražarjev začelo streljati še direktno v veliki večini neoborožene ljudi v njej. 27. januarja 1919 so prebivalci mesta ob Dravi, ki so želeli, da bi Maribor prišel pod Nemško Avstrijo, na Glavnem trgu protestirali ob obisku zavezniške razmejitvene komisije pod vodstvom ameriškega podpolkovnika Shermana Milesa. Njegova delegacija je namreč potovala naprej na Koroško, na katero se je nanašal njen mandat. Maister ji je v Rotovžu pripravil svečano kosilo. Tisti, ki so se tu zavzemali za Nemško Avstrijo, pa so menili, da je to zadnja priložnost zaveznike opozoriti, kako po krivici da to mesto pripada novi južnoslovanski državi. Protesti so bili že od vsega začetka nasilni. Drhal je že na poti na Glavni trg pretepla več slovensko govorečih someščanov. Po krvavem obračunu je obležalo vsaj sedem mrtvih in več deset ranjenih. Koliko je bilo na koncu smrtnih žrtev, so podatki različni, saj je zaradi ran umrlo kasneje še nekaj protestnikov. Skupaj menda vsaj 13.
Sveča, ki so jo prižgali v Mariboru, je sramota in škandal. Zato bi tistega, ki jo je prižgal, oblasti morale prijeti
