Uroš Esih
Dr. Marko Lovec, mednarodni politolog, raziskovalec v Centru za mednarodne odnose pri Fakulteti za družbene vede (FDV), vidi prednosti odločitve predsednika vlade Marjana Šarca, da za slovenskega komisarja imenuje Janeza Lenarčiča, s tem da imenovanje daje nestrankarski videz, kandidat ima določene strokovne kompetence in diplomatske veščine, pozna pa sistem evropskih institucij. "S tem se je Šarec izognil politizaciji znotraj koalicije in nasproti opoziciji na področju, kjer ni doma. Hkrati je še vedno predlagal 'svojega' kandidata, s čimer je potrdil položaj LMŠ – tudi kot stranke, ki, češ, ima rešitve na evropski ravni," meni Lovec, ki pri imenovanju Lenarčiča vidi vzporednice z imenovanjem prvega slovenskega komisarja Janeza Potočnika.
Lovec nato v nadaljevanju opozori na slabosti Šarčevega predloga: "S kandidatko bi verjetno imeli večji manevrski prostor, skladala bi se tudi z ideologijo ALDE." Predvsem pa je komisarsko mesto po oceni sogovornika tudi politična funkcija, ki zahteva določeno politično avtoriteto, kompetence in izkušnje, tudi z nastopanja, vodenja velikih sistemov. "Od časa vstopanja v EU in Potočnika so se stvari spremenile – z imenovanjem izkušenega politika pokažeš, da imaš voljo, pogum in kredibilnost za postavljanje političnih prioritet," meni Lovec. Z imenovanjem izkušenega uradnika oziroma diplomata pa pokažeš, da znaš poslušati, usklajevati in dobro izvajati naloge.
Dobra izbira po Lovčevem mnenju bi bil evropolitik, ki se je izkazal na pomembnem mestu v Evropski komisiji, Evropskem parlamentu ali Evropskem svetu. "Vendar je naš bazen zaradi dogajanja v preteklosti tu zelo plitek, hitro bi zašli tudi v strankarsko debato." Za Šarca evropska politika ni prioriteta, še ugotavlja Lovec, tu se tudi najbolje ne znajde, zato vlogo prepušča obstoječim uradnikom. Svojo trditev okrepi s primeroma, da je Šarec v kabinetu ohranil sekretarja za evropske zadeve iz prejšnje vlade, sedaj pa Lenarčiča kot vodjo predstavništva pri EU, diplomata in uradnika, predlaga za komisarja.
"Zaradi politične nestabilnosti v preteklosti in neizkušenosti se na določenih področjih zdaj bolj naslanjamo na uradniški sistem, ki pa je namenjen izvajanju in ne vodenju, nanj so se tudi prenesle pomanjkljivosti nestabilnega in nestrateškega vodenja," opaža Lovec.
Lenarčiča sicer osebno ne pozna, a ko je ob neki priložnosti poslušal njegova razmišljanja, je izrekel kritike na račun Evropske komisije na eni strani in na drugi strani pomisleke o glasovalni moči Slovenije ter slabi vključenosti v odločevalski sistem zaradi majhnega stalnega predstavništva in slabe udeležbe slovenskih predstavnikov na zasedanjih. Takšen način razmišljanja po mnenju Lovca izraža uradniško inercijo in pomanjkanje širšega političnega razmisleka: "V nasprotju s tam predstavljenim mnenjem Slovenija namreč bolj potrebuje EU kot nasprotno, zato je vprašanje, kaj lahko damo in ne kaj lahko dobimo."
