Tina Recek
Že v najbolj zgodnjem otrokovem obdobju je občutek varnosti eden od najpomembnejših občutij. Nič ni drugače v jeseni življenja. Da bi starostniki lahko ostali čim dalj časa v domačem okolju in se pri tem počutili kar se da varno, je na voljo pomoč na daljavo s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), imenovane SOS-gumb. Zanjo je treba mesečno odšteti 20 do 35 evrov.
Socialnovarstvena storitev, ki nudi pomoč 24 ur na dan prek mobilnega ali stacionarnega telefona ali posebne tipke na zapestnici, obstaja že več let, a kljub temu jo po mnenju ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ljudje premalo poznajo oziroma je izvajalcem ni uspelo v večji meri predstaviti uporabnikom. Zato, kot pravijo, število uporabnikov ostaja majhno, okrog 400 jih je. Po njihovem mnenju je pred državo velik izziv, kako povečati število uporabnikov in kako čim bolj izkoristiti možnosti, ki jih ponuja razvoj IKT-storitev. V ta namen bodo pričeli v prihodnjem letu ozaveščati ljudi prek različnih komunikacijskih kanalov, kot so informativne zloženke, televizijski oglasi, tiskani mediji itd.
Ključno je samopriznanje, da nesreča ne počiva
S prepoznavnostjo pomena pomoči na daljavo pa nimajo težav na Primorskem. Kot razlaga Urška Ličen iz Gerontološkega centa Koper, je bilo v program - pri njih storitev imenujejo rdeča tipka - leta 2001 vključenih le osem ljudi. V letošnjem letu je bilo na območju njihovega delovanja (v Kopru, Izoli, Piranu, Ankaranu, Ajdovščini, Sežani, Hrpelje - Kozini) vključenih okoli 190 uporabnikov. Sogovornica kljub temu meni, da ljudje niso dovolj osveščeni o tem, na kakšen način si lahko pomagajo. "Za mnoge je ovira tudi cena, saj si ob nizkih pokojninah ne morejo privoščiti plačevati za storitev, ki je za njih luksuz, ker potrebujejo že toliko druge, prav tako plačljive pomoči. Poleg tega so ljudje velikokrat nezaupljivi do tehnologije in ne vedo, kaj jim pravzaprav prinaša, saj je ne razumejo. Največja težava pri vsem tem pa je priznanje, da ne zmorejo več popolnoma samostojno živeti in da lahko pride nesreča nepričakovano."
20 do 35 evrov je treba mesečno odšteti za SOS-gumb.
Okoli 400 uporabnikov SOS-gumba je pri nas.
24 ur je pomoč na daljavo na voljo starostnikom.
Ko ni nobenega v bližini
Kaj vse omogoča pomoč na daljavo? Urška Ličen pojasni, da je tovrstna pomoč namenjena tako starostnikom kot tudi tistim, ki jih tare telesna oviranost ali kronična bolezen. Pomoč je izredno učinkovita predvsem za starostnike, ki imajo težave s padci, so žrtve nasilja v družini oziroma potrebujejo pomoč pri skrbi za lastno varnost. Prav tako je storitev na voljo svojcem, ki se zaradi hitrega življenjskega tempa znajdejo v stiski, ker ne utegnejo ustrezno poskrbeti za ostarele starše, svojce, prijatelje. "Pomoč je dosegljiva s pomočjo posebne naprave za priklic pomoči na domu starostnika, s preprostim pritiskom na tipko obeska ali zapestnice. Ob stisku se naprava starostnika v težavah poveže s klicnim centrom, kjer mu pomagajo organizirati potrebno pomoč - nudijo pomoč pri klicu nujne medicinske pomoči, pomagajo pri padcu, slabem počutju, ko ni nikogar drugega v bližini, včasih tudi ob vlomih ali le ob želji po pogovoru."
Pomoč ob prihodu vlomilcev in pri možganski kapi
Kako je lahko tipka koristna, Urška Ličen razloži z dvema primeroma. V enem so zjutraj svojci poskrbeli za potrebe starejše gospe in odšli v službo. Nato pa se je zgodilo, da je dopoldan ležala v postelji in slišala, da nekdo hodi po hiši. Nemudoma je sprožila nujni klic. Iz gerontološkega centra so na njen dom poslali varnostno službo, ki je na delu zalotila vlomilce. V drugem primeru so bili na zvezi prek telefona z gospo, ki je tistega jutra zelo težko govorila, kar je bilo zanjo zelo neobičajno. Strokovni delavki je zaupala, da se slabše počuti. Čez uro so jo klicali še enkrat. Govor gospe je bil še slabši. Takoj so poklicali urgenco, čeprav gospa ni sprožila nujnega klica, saj so posumili na možgansko kap. Kasneje se je izkazalo, da so ustrezno ukrepali.
S pogovorom nad osamljenost
Ličnova dodaja, da program nudi še več - sodelavci v programu s starostniki vzdržujejo redne telefonske stike, prilagojene vsakemu posamezniku. Tako spremljajo njihovo počutje, jih opominjajo k rednemu jemanju zdravil, za njih uredijo manjše opravke, jih naročijo na zdravniški pregled. Poleg tega s pogovori zmanjšujejo njihovo osamljenost, spremljajo razpoloženje in zdravstveno stanje starostnika. Pri programu je zaposlena tudi socialna delavka, ki ob potrebi uporabnika s pomočjo svojcev ali posameznega centra za socialno delo poskrbi za celostno obravnavo uporabnika - od urejanja prejemkov, zdravstvenega stanja do urejanja drugih storitev ob pešanju zdravja (spremstva po nujnih opravkih ...). Delavci v programu torej delujejo razbremenjujoče in preventivno tako za starostnika kot svojce.
"Vsi si želimo, da bi bili samostojni in da bi vse zmogli sami. Vendar nas velikokrat leta ali dogodki prehitijo. Včasih je lahko en padec dovolj, da nekdo popolnoma izgubi možnost samostojnega bivanja v domačem okolju in mora oditi v dom. Zavedati se moramo, da je preventiva veliko boljša možnost, kot je reševanje posledic. Varovanje na daljavo je torej pametna odločitev in nikakor ne sramota, kot je velikokrat razumljeno v našem okolju," sklene Urška Ličen.
