Urška Mlinarič
Družinska medicina je široko področje, v katerem je potrebno človeka s težavami, ki potrka na vrata svojega osebnega zdravnika, obravnavati celostno. Da je to mogoče, zdravnik družinske medicine potrebuje čas. Čas, da se posveti pacientu, pa tudi čas, da skozi dolgotrajno komunikacijo razvije zaupen, kvaliteten odnos s pacientom. To je temelj družinske medicine, ki se je začel z nenehnim nalaganjem dodatnih pacientov na zdravnika krušiti že pred leti - in je zdaj načet do te mere, da je zdravnikom družinske medicine dokončno prekipelo. Kolektivno so začeli po zdravstvenih domovih dajati ali napovedovati odpovedi delovnih razmerij. V razmerah, ko morajo obravnavati tudi šestdeset, sedemdeset pacientov na dan, ni več varno - ne za njih ne za paciente, opozarjajo.
Ministrsko ponudbo zavrnil
Politika je del družinske tradicije Muževičevih. Eden od dedkov po mamini strani je bil jugoslovanski veleposlanik na Kubi. Osebno je poznal dolgoletnega predsednika Kube Fidela Castra, ki ga je tudi pripeljal na obisk k Titu na Brione. Oče, Borut Muževič, je bil član centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, zato je Igor preživel štiri leta otroštva v Beogradu. Kljub temu ga politika ne mika, saj je ponudbo Alenke Bratušek, da bi postal minister v njeni vladi, zavrnil. V politiko bi se podal le, je pred časom pojasnil, če koalicijski partnerji v vladi ne bi mogli rušiti predlogov, ki bi prinesli bolj kakovostno in dostopno javno zdravstvo.
"Dobrodošli v klubu"
Pri svojem sindikalnem delovanju kljub odločnosti in neposrednosti Muževič stavi na spoštljiv dialog. Tisti, ki sedijo z njim za pogajalsko mizo, ga opisujejo kot zelo inteligentnega, izobraženega in strokovno podkovanega sogovornika, ki svoje trditve podkrepi s številkami in mednarodnimi primerjavami. Eden pomembnejših dosežkov sindikata je bila izenačitev izhodiščnega plačnega razreda družinskih zdravnikov z drugimi zdravniki specialisti. Tudi to, da je ZZZS prenehal zdravstvenim domovom plačevati priznane programe - ne glede na to, ali so imeli temu primerno število zaposlenih zdravnikov in medicinskih sester, je zasluga sindikata Praktik.um.
In se čudijo, da družinska medicina umira
Tudi sicer kot glavnega krivca za razmere v zdravstvu Muževič vidi politiko: "Vlada je tista, ki potrjuje splošni dogovor v zdravstvu, parlament pa sprejema zakone, zato sta ta dva ključna za spremembo razmer v zdravstvu. Sindikat lahko le daje predloge, podkrepljene z dejstvi. Tako smo delali sedem let, a smo povsod naleteli le na tišino, brezizrazno poslušanje, potem pa so naredili po svoje. Tudi ZZZS nima uvida v probleme na terenu. Bolnike, zdravnike in medicinske sestre matematično premetava kot figure na šahovnici, potem se pa čudijo, da družinska medicina umira. Da grozi razpad osnovnega zdravstvenega sistema."
Zato ob vprašanju, ali je tokrat politika sprevidela, da je situacija na področju družinske medicine resna, Muževič, sicer zelo gostobeseden mož, umolkne. Po daljšem premisleku doda, da je zaskrbljen zaradi dosedanjih izkušenj iz pogajanj. Kljub dobrim namenom novega ministra za zdravje Aleša Šabedra pravi, da mu je popolnoma jasno, da če minister ne bo imel podpore celotne koalicije, tudi tokrat ne bodo sprejete rešitve, ki bi stabilizirale razmere v družinski medicini.
Predlogi, ki so jih dali na mizo po prvem srečanju vseh vpletenih, ne gredo v pravo smer. Razpis dodatnih specializacij ne bo izboljšal razmer, saj kandidatov za družinsko medicino ni. Pa še tisti, ki so, čez čas pobegnejo v drugo specializacijo. Motivacijskih faktorjev za družinsko medicino tudi niso predvideli. In če kdo kaj ve o motivacijskih faktorjih pri mladih za to vrsto specializacije, je to prav Muževič, ki je pred štirimi leti prav s to temo magistriral na ljubljanski ekonomski fakulteti. In ena od teh je zagotovo, da bi imeli zdravniki vpliv na organizacijo dela.
Kje je luč na koncu tunela
Sam se je že v času specializacije odločil, da načina dela, v katerega so prisiljeni zdravniki v zdravstvenih domovih, ni pripravljen sprejeti. "Če sprejemam odgovornost za delo, želim imeti vpliv tudi na organizacijo dela. Tako je že na svojem prvem delovnem mestu specialista v zdravstvenem domu Radovljica vztrajal, da bo ob dežurstvih delal le tri dni na teden. "A je tudi to delo prineslo po šestdeset pacientov na dan ob dodatnih odhodih na terenske urgence. Zato se je odločil za koncesijo in zdaj dela v Domu starejših občanov Kamnik. A tudi tu dela le 64 odstotkov programa oziroma tri dni na teden, kolegu zdravniku pa plačuje, da še en dan skrbi za njegove paciente. "ZZZS mi je ponujal, da bi delal več za več denarja. A me to ne zanima. Odnosi s pacienti, ki me bogatijo, so tisto, kar šteje pri meni - in kar bi moralo šteti povsod v družinski medicini, a so v zdravstvenih domovih zaradi števila pacientov potisnjeni v delo v nemogočih razmerah," na lastnem primeru ovrže trditve, da naj bi zdravnikom spet šlo samo za višje plače.
Izgorelost je prinesla cinizem
Delo s pacienti mu daje energijo, sindikalizem mu ga jemlje. "Malo moraš biti nor, da se ukvarjaš s tem. Sedem let, na tisoče ur, ne da bi zase vzel cent, sem že posvetil sindikalnemu boju, ker verjamem, da se da nekaj spremeniti, premakniti na bolje. Nenehne bitke z odgovornimi v zdravstvu so mu prinesle izgorelost in z njo cinizem. "Trudim se, da bi bilo tega čim manj, a izgorevam, ko vidim, da kljub trudu vedno znova naletim na nerazumevanje odgovornih za stanje v zdravstvu." Tudi zato je lani poleti zbolel tako hudo, da se je v mislih že poslavljal od najbližjih, žene psihiatrinje ter dveh hčerk. A se je na srečo razpletlo le s hujšo obliko pljučnice, ki jo je preboleval tri mesece. Zato upa, da se bo tokrat le razpletlo v korist družinskih zdravnikov in si bo lahko vzel več časa zase. Zdaj si, ob družini, lahko le enkrat tedensko utrga čas za košarko.
