Razočaran? Seveda, ker zadeva ni šla skozi. A treba je delati naprej," je dejal v četrtek, ko je bilo dokončno jasno, da je novela zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki jo je pripravil, pristala na smetišču zgodovine. Financiranje zasebnih šol že dalj časa pregreva politični prostor, zadnje tedne pa se je zdelo, da je to tudi najpomembnejše in edino vprašanje na področju izobraževanja, ki ga je treba nemudoma rešiti. Referendum, novi zakoni, sprememba ustave - vse te poteze napovedujejo različni akterji za presekanje gordijskega vozla, minister pa pravi, da bo do jeseni treba predahniti, potem pa je pripravljen poskusiti ponovno in z novo rešitvijo še enkrat iskati kompromis. A prioriteta ministra za izobraževanje, znanost in šport, 44-letnega doktorja političnih znanosti Jerneja Pikala, bo ostalo javno šolstvo.
Na širokem šolskem področju, polju mnogih interesov vsak vidi stvari s svojega zornega kota
Vedno je hotel dodatno literaturo
"Kot študent je bil neverjeten, že po prvem predavanju me je spraševal, kaj sem mislil pri tem in onem, prosil je za dodatno literaturo. Blazno je bil zagret, bil je eden najboljših študentov v generaciji in eden prvih študentov, ki je napravil neposredni prehod na doktorat," se Pikala v študentskih klopeh spominja njegov nekdanji profesor, sedaj pa kolega na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Igor Lukšič. Mladega Pikala, danes rednega profesorja, je vleklo v svet, na kongrese, a na začetku ni imel dovolj denarja, da bi se jih lahko udeleževal, takoj ko je zbral dovolj denarja, je za kongres organiziral kar celo skupino in za svoje delo hitro prejel mednarodne potrditve. "Vseh stvari se loteva na polno, ni da bi imel 20 želez v ognju in potem nič naredil," ga pohvali Lukšič. Pikalo se je dobro vklopil v okolje družboslovne fakultete, prevzemal tudi vodstvene funkcije, v predavalnici pa je bil "umirjen, dostojen, strpen, uglajen in razgledan predavatelj, skratka dober," pravijo njegovi študenti.
Šolski minister je bil že v vladi Alenke Bratušek, v času ministrovanja med letoma 2013 in 2014 ni štel še niti 40 let, pa mu je uspelo prestati že prvo interpelacijo. Če prvič ni vedel, v kaj se podaja, mu je bilo v drugo popolnoma jasno, zato je njegovo ministrovanje bolj kot zanj naporno za njegove bližnje. Tako velik resor, kot je njegov, resor z največjim proračunom takoj za finančnim, mu namreč vzame več kot 12 ur pozornosti na dan. V tem mandatu se znajde bolje kot prvič, presenetil je že na predstavitvi, priznavajo sogovorniki.
Vseeno pa znajo v šolskih vrstah še vedno povedati marsikaj na njegov račun. "Premalo pozna vrtce in osnovne šole, zato stalno uporablja primerjave z univerzo. Slednje področje dobro pozna, drugje pa je šibek, ko stvari postanejo zahtevne, kar malo tava," pravijo v izobraževalnih krogih, nekateri mu očitajo še premalo kompetentnosti. "Univerzitetno in raziskovalno področje poznam od prej, vrtčevsko-osnovnošolske teme pa zadnja leta poznam predvsem bolj kot uporab- nik, vsak dan vidim, kaj se dogaja," pravi Pikalo, starš dveh osmošolcev. "A na koncu ni pomembno, kaj si o nečem mislim sam, ampak je pomemben tim strokovnjakov na nekem področju," razlaga o tem, da je za sno- vanje šolske politike pomembnih več ljudi kot le minister.
Boj na polju mnogih interesov
Ravno pogled na razvoj slovenskega šolstva bo moral v obliki nove bele knjige pokazati v zdajšnjem mandatu. Kar nekaj kritik si je prislužil ob napovedi procesa nastajanja novega strateškega dokumenta, ko je dal prednost javnim posvetom, kjer je lahko prav vsak povedal svoje mnenje, namesto da bi se osredotočil na stroko. Še posebej zato, ker so v tistem času z bizarno spletno peticijo dobivali zalet nekateri starši, ki bi v šoli marsikaj kar ukinili. Zaradi nekoliko hektičnega začetka bele knjige marsikdo dvomi, da bo minister pokazal dovolj moči, idej, energije in znanja, da bo proces pripeljal do kakovostnega končnega rezultata.
Ob tem nekateri menijo, da mu manjka odločnosti, enim se zdi, da šolsko politiko bolj kot sam vodijo v največjem sindikatu na področju izobraževanja, drugim, da ne sprejme odločitve, ki je ne bi prej potrdili v SD. Na širokem šolskem področju, polju mnogih interesov, vsak vidi stvari s svojega zornega kota. Zato bo potreboval kar veliko energije, saj ga čakajo še trdi orehi, kot so spreminjanje zakonov o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, visokem šolstvu, zakonodaja na področju posebnih potreb, izobraževanja odraslih, reševanje večletnega konflikta z založniki šolskih učbenikov, urejanje delovnega časa učiteljev, njihovega kariernega napredovanja, rešitev nestrpno pričakovane nove nacionalne knjižnice NUK II ...
Vegetarijanec, ki ne komplicira
Družine ne izpostavlja v javnosti, četudi sta hči in sin sedaj njegova dobra šolska "svetovalca", saj najbolj direktno povesta, kaj je v šoli zanič, česa je preveč, kaj pa je morda tudi dobro, se pošali Pikalo. Sodelavci pravijo, da je družinski človek in da zelo upošteva ženino mnenje. V službi pa je korekten in spoštljiv, prav nič vzvišen, z vsemi, tudi s svojim šoferjem, je na ti. Včasih je do sodelavcev nezaupljiv, prav tako težje prenaša kritiko. Vprašanj se loteva strokovno, res pa se v marsikatero področje ne poglablja, zato pogosto improvizira. Razmišlja "out of the box", rad nastopa, z nastopanjem nima težav, je kultiviran in dober govorec. Predvsem pa nikoli ne komplicira, v službo se iz bloka na Fužinah vozi sam, najpogosteje z električnim avtomobilom iz mreže za izposojo. Je vegetarijanec z drznim angleškim slogom oblačenja, h kateremu vedno kombinira kak poseben detajl - nogavice, kravato ali očala.
Ni prepirljivec
Pa politika? Pikalo je namreč eden od štirih podpredsednikov SD – v to stranko se je vključil šele ob nastopu političnih funkcij - in minister te stranke z vodilno vlogo v vladi. "Problem politike je, da intelektualce težko prenese," pravi Lukšič, da je ena izmed ovir na Pikalovi morebitni politični poti to, da je bolj intelektualec kot politik in zato privržen intelektualiziranju in argumentaciji, kar pa nekateri včasih zmotno razumejo kot arogantnost. Med razpravami se mu pozna, da je profesor, in zato ga imajo v vladi Marjana Šarca bolj za "filozofa", kar mogoče ni nekaj, kar bi v sedanjem sestavu najbolj cenili, med njegovimi bolj cenjenimi lastnostmi pa je ta, da ni prepirljivec.
Pozimi s tekom na smučeh, poleti tudi s kolesarjenjem, najhitreje pa z "laufanjem" in nordijsko hojo po Šmarni gori ali Golovcu blaži stresen vsakdan. Morda mu k temu, da zdrži, pomaga, da je "klen, pokončen Korošec", ugibajo sodelavci. Sam pa pravi, da je na to, da je Korošec, predvsem ponosen: "Mogoče me nekateri bolj vidijo kot trmastega in vztrajnega, a zame je ključna vrednota delo. Če ga ne bi imel, bi bil najbolj nesrečen. Kamorkoli me daste, bom poskušal delati."
