Miren, osredotočen, brez prisiljenih kamuflažnih nasmeškov. V sobi, kjer poslanci preizprašujejo kandidate za ministre, se je na njegovem zaslišanju izkazalo, kako zelo slabo je znanje večine poslancev o okoljski zakonodaji, težavah, kaj šele ciljih, smernicah okoljskega resorja. Res je zakonodaja širna, razdrobljena, slovenski predpisi včasih na enem koncu zanikajo tisto, kar zapovedujejo na drugem. Pač ukrojeno po meri interesov v času, ko so se predpisi sprejemali s primesjo usklajevanj s širno evropsko zakonodajo. Če se je večina poslancev v poznavanju tem izgubila na nivoju ena, je Leben brez težav prekrmaril do petice. Dobro, nekateri so se znašli in začeli govoriti o težavah potočka v njihovi vasi in glej, čudo, Leben je tudi tisti potoček poznal. Trije okoljski časnikarji, ki jih premore Slovenija, smo se spogledali in dvignili obrvi. Pa ne, da je to začetek premikov v od vseh pozabljenem resorju? 60 dni kasneje vse kaže, da je bil res.
Silna potisna sila
Odlagališče kadrov, zadnji kos koalicijske torte, tisti z rumeno skorjico, ki vzbuja strah pred salmonelo, a je na koncu zaužit, ker pač mora biti. Natanko ta kos je bilo vedno ministrstvo za okolje in prostor. Z zahtevno in nehvaležno publiko, izredno nehvaležnimi nevladniki, civilnimi iniciativami na eni in velikanskimi prostorskimi apetiti na drugi strani. S skromnim budžetom in za manjše odlagališče nerešenih tem ter opominov iz EU.
Tempo bo še pospešil
Sicer je Leben med najmlajšimi slovenskimi ministri, rodil se je leta 1981 v Ljubljani, po šoli metal na koš ter zaradi košarke odšel na študij v ZDA, kjer je končal študij iz ocenjevanja in varstva okolja. V Veliki Britaniji je delal na transportnem inštitutu TRL, ki skrbi za ocenjevanja transportnih sistemov, celovite presoje vplivov na okolje ter končal okoljski študij na britanski univerzi Oxford Brookes. Od tod tudi zaplet z magistrskim nazivom pred ali za imenom, zaradi katerega je širša javnost prvič sploh slišala zanj. A do takrat je vodil še Center za obnovljive vire energije in varstvo okolja v Pivki, ki ni bil prav velik center, a čas je bil takrat naklonjen okoljskim temam, ki so s podnebnimi spremembami na čelu začele pridobivati nujno pozornost javnosti. Sledi sodelovanje v Pahorjevi vladni službi za podnebne spremembe, ki jo kljub dobremu delu pod vodstvom Jerneja Stritiha odnese menjava vlade, a deli takrat spisanih dokumentov se v akcijskih načrtih in strategijah sporadično pojavljajo še naprej. Leben dela na skupnem ministrstvu za okolje in kmetijstvo, v vladi Mira Cerarja, ki znova osamosvoji resor, pa postane sekretar in po mesecu in pol ponudi odstop zaradi magistrskega zapleta. Ko postane državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu, se začne mučna vožnja proti drugemu tiru, ki po razveljavitvi referenduma o drugem tiru Cerarju napolni kozarec čez rob in odstopi. Leben odigra ključno vlogo v projektu.
Ločnica med gospodarstveniki in okoljevarstveniki je umetna
Nekoč košarkar, danes pa predvsem maratonec, pravi, da ne pristaja na umetno ločnico med gospodarstveniki in okoljevarstveniki. Dovolj ima nepotrebnih sporov, frustracij in delitev. "Prizadevam si, da imam z vsemi deležniki, sploh pa z ministricami in ministri, dobre odnose. Delujem po principu, da lahko z odkritim dialogom rešimo vsakršno situacijo. Navsezadnje slednje dokazujemo z reševanjem nakopičenih problemov, ki so v predalih in omarah ležali leta in leta."
Na vprašanje, kako sodelujeta z ministrom Počivalškom, ki je med zagovorniki okolja pustil trajen odtis z nazivom "ekoteroristi" ter na splošno ne skriva, da vidi varovanje okolja kot inhibicijo investiticij, pa: "Odlično sodelujeva pravzaprav na dnevni bazi in sva primer moje zgornje teze, da lahko za skupno mizo gospodarstvo in okoljevarstveniki poiščemo najboljše tehnološke rešitve za trajnostni razvoj Slovenije."
