Petra Vidali
Ježkovo nagrado bodo Marku Breclju podelili v nedeljo popoldne v oddaji Vikend paket. A se morajo ljudje, ki "sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha", res pomenkovati z Bernardo in Jožetom? Tudi Ježek je nagovarjal gledalce s televizijskih ekranov, ampak nivo konteksta je bil višji. Prepričana sem, da nam ga takšnega ne slika samo nostalgija. Tudi Ježka niso imeli radi vsi - njegove šansone že, njegovih skečev pa ne -, vendar sta družba in televizija takrat še skrbeli za to, kar je dobro, in ne samo za to, kar je popularno. Nisem prepričana, da spada Vikend paket vsaj v drugo kategorijo.
Skoraj pol stoletja
V Sarajevu rojeni Marko Brecelj je glasbeno pot začel v Mariboru - maturiral je na, kot sam pravi, Predinovi gimnaziji - v kvartetu Trije črnci. Pel je črnske duhovne pesmi, na kar je gotovo vplivalo nekaj vmesnih let življenja v neuvrščeni Gvineji, in igral violino. Kasneje je igranje violine opustil. Na Mladinskem festivalu v Subotici leta 1974 je prejel nagrado strokovne žirije za komad Duša in jaz. Istega leta je v sodelovanju z aranžerjem Bojanom Adamičem izdal ploščo Cocktail. Na albumu je bila tudi pesem Hiškar Rogač, ki jo je posnel z nekaterimi člani skupine Sedem svetlobnih let. Z njimi je ustanovil rock skupino Buldožer, kjer je deloval kot pisec večine besedil in pevec.
V skupini je ostal do leta 1979 in z njo posnel dve plošči LP ter sountrack za film Živi bili pa vidjeli. Nato je skupino zapustil in se vrnil h kantavtorstvu, četudi je občasno še deloval v zasedbah.
Dolgo je vodil Mladinski, kulturni, socialni in multimedijski center (MKSMC Koper) v Kopru, še vedno vodi Društvo prijateljev zmernega napredka in stranko Akacije. Kandidiral je na več volitvah za mesto koprskega župana, en mandat je bil mestni svetnik.
Tisti, ki se uprizarja, vendar hkrati je to, kar počne
Kaj to pomeni? Pomeni, da se z delom Marka Breclja ukvarja teatrološka stroka. Ker je Brecelj, kot reče Dragan Živadinov, eden prvih, izhodiščnih performerjev 20. stoletja. Kdo je performer? Tisti, ki se uprizarja, vendar hkrati je to, kar počne. Tisti, ki živi to, kar dela. Zato je performer Brecelj legitimno tako predmet akademskega diskurza kot junak zasebnih mitologij. Najbolj zvezdniško zgodbo deli Mateja Koležnik, najbolj angažirana med njegovimi deklariranimi feni. Ko se je hotela kot mlada kantavtorica leta 1980 na festivalu Omladina v Subotici prebiti v neki after party klub, je bilo treba za geslo vedeti, kaj je rekel Marko Brecelj, ko je bil nazadnje na subotiškem festivalu. Za nastop si je lase pobarval v plavo, oblekel pa se je v belo majico in rdeče hlače. Sledi dialog: "Kaj je to?" - "Zastava." - "Manjka ti zvezda." - "Zvezda sem jaz."
Koležnikova tudi priča, da je bilo za njeno dijaško generacijo srečanje z Duom Zlatni zubi (Brecelj in Ivan Volarič Feo) prva razpoka v ideološkem in kulturnem enoumju in da je bila zanjo to iniciacija v svet umetnosti sploh.
Ob fenih celostne umetnine Marko Brecelj obstajajo tudi taki, ki občudujejo samo Breclja kantavtorja. V dokumentarcu Janeza Burgerja Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj, ki si ga boste lahko ogledali jutri zvečer v varnem terminu po 22. uri, pove, da poje in igra in da pride na dom za 150 evrov plus bencin plus 30 odstotkov, za ločitve pa dobite popust.
Distinkcije obstajajo tudi med ljubitelji njegovih "krav molznic". Nekateri prisegajo na Buldožerje, drugih se je bolj dotaknil solo album Coctail (Igor Vidmar: "mehek molotov koktajl znotraj slovenske popularne glasbe") iz leta 1974, ki da je ob eno leto starejših Odpotovanjih Tomaža Pengova najboljše, kar je dalo slovensko kantavtorstvo. Specializirani ljubitelji Breclja šansonjera pa se v grobem delijo na tiste, ki imajo za najboljši slovenski komad sploh Ta stol, in tiste, ki prisegajo na Škandal v Rdečem baru.
Mariborske legende
Sočnih Brecljevih mladostnih mariborskih zgodb ne poznamo, starejši Mariborčani pa se radi spomnijo njegovih staršev. Osmrtnica, ki jo je dal Marko Brecelj tudi v Večeru objaviti ob smrti očeta, profesorja matematike in fizike, je postala pravi mehkoteroristični performans, brez dvoma pa sodi v svetovno antologijo tega žanra. Mama Branka Brecelj je, čeprav je tudi ona učila mafijo (med študenti in v Brecljevi pesmi Alojz Valček žargonski izraz za matematiko in fiziko), dijake stalno nagovarjala k petju. Rada je imela popevke, ljudske in narodnozabavne (Majda P. ji je morala peti Tam, kjer murke cveto), bila pa je tudi edina, ki je vedela, da je Krvava bajka Desanke Maksimović uglasbljena, in so to balado o junaški smrti celega razreda večkrat peli pri njenih urah.
Vzbujanje nelagodja kot politična gesta
Tudi med podporniki Breclja performerja se da definirati nekaj nivojev in zapikov. Odvisno od sprejemnikovega praga nelagodja. Nekateri so se odvrnili, ko so prišli sami na tapeto. To se zgodi zlahka, ker je lahko pri pravem performerju vsak, ki vstopi na njegovo ozemlje, predmet obravnave. (Če ne drugje, pa na njegovi spletni strani www.dodogovor.org, ki je najbrž najbolj obsežen in dosleden slovenski javno-zasebni arhiv.) Nekaterim tudi to ni pomagalo. Saša Lošić veselo širi zgodbo o tem, kako je nekoč stopil do Breclja, da bi mu izrazil svoje brezmejno občudovanje, mojster pa ga je poslal direktno v mamina rodila. Kar nekaj pa jih odvrača pogled v zadnjih letih, ko je njegov mehki terorizem pogosto v analni fazi. Kiparski odlitek svojih izločkov na primer je namenil za nagrado demokratičnim despotom Popoviću, Kanglerju in Jankoviću, v filmu Štetje v jeseni pa se šteje oziroma tehta blato, ki ga je paraplegik v nekaj dolgih minutah closeupa izločil z Brecljevo pomočjo. Hranjenje je od nekdaj spadalo k performansu - performer je, kar počne, in je, kar jé - Brecelj pa v to avtobiografijo prebavnega trakta vključuje del, ki ni bil nikoli v trendu, ki je zmeraj izločen. Ob tem da je, kot piše v obrazložitvi, vzbujanje nelagodja politična gesta sama po sebi, si je mogoče to filijo razložiti tudi kot metaforo za podporo tistim, ki jih je izločila družba.
Performer svojih performansov seveda ne razlaga, v Priletnem parazitu pa pove, kaj moraš storiti, da bi postal pravi državljan Slovenije. "Brigaj se zase in se delaj, da čudakov ni. Enako se delaj za probleme in krivice."
