Vanessa Čokl
Enajsti predsednik ustavnega sodišča, šteto od junija 1991, bo, ko bo 19. decembra sedel v predsedniško sobo v Plečnikovi stavbi čez cesto od parlamenta, pet minut od vrhovnega sodišča, ki mu je zadnja leta pred prestopom med ustavne sodnike bil (višji pravosodni) strokovni sodelavec, da je povezal teorijo s prakso, imel stik s sodstvom, kakor je bil rekel na javni predstavitvi pri predsedniku republike. Šestintrideseti po vrsti slovenski ustavni sodnik je prihodnje leto 50-letnik dr. Rajko Knez, po rojstvu Slovenjgradčan, po naslovu Mariborčan iz Peker. "Tehnično", po vrstnem redu odhodov in prihodov na ustavno sodišče, je lansko pomlad, potem ko ga je bil predlagal poslancem aktualni predsednik republike Borut Pahor, prišel za slovenskim pravniškim starosto dr. Ernestom Petričem. Bil je to zadnji prihod med ustavne sodnike za zdaj. Ni bil, naj bo rečeno tako, od vekomaj predestiniran za sedež v deveterici pravniških modrecev, nad katerimi, so nas učili, je samo modro nebo. In pa Evropsko sodišče za človekove pravice. To naj bo priklicano v spomin zdaj, ko iz tukajšnjih sodnih leg vse bolj nezadržano letijo besede celo čez strasbourški ESČP, čez strasbourške visoke, nepreklicne standarde varovanja pravic. Kar je svoj bizarni vrh doseglo ta teden, s sporočilom vrhovnega sodišča (ko je dobilo ukor ESČP v zadevi Pro Plus), da spoštuje "tiste odločbe, ki prepričajo z argumentacijo". A? Sodbe ESČP-ja arbitrarne? Alarm je treba vklopiti ob tem v slovenskem tukaj in zdaj, utrujenem po eni strani od dolgega verbaliziranja, da je slovensko pravosodje v resnici krivosodje. In po drugi strani od relativiziranja vsake kritike sodišč.
